Prispevek se v prvem delu osredotoča na življenje in delo ribniškega dekana Ignacija Holzapfla. Raziskava je pokazala odsotnost poglobljenih virov o tem dobrotniku gluhoneme mladine, tako da se prispevek omejuje na osnovno predstavitev njegove življenjske poti. Drugi del prispevka je namenjen ljubljanski gluhonemnici, katere ustanovitev je tesno povezana z Ignacijem Holzapflom. Ta je namreč prispeval največjo vsoto denarja za izgradnjo učno-vzgojne ustanove, ki je slovenskim gluhonemim otrokom omogočila učenje v slovenskem jeziku. Pred njeno ustanovitvijo so se namreč ti šolali v nemških zavodih daleč od doma.