Prispevek se osredotoča na problem prostorske stiske ljubljanske gluhonemnice v obdobju med obema vojnama. Zavod, ki je ob današnji Zaloški cesti odprl vrata leta 1900, je bil grajen le za 50–60 otrok. Postopoma se je to število večalo in v šolskem letu 1939/40 doseglo že 136 otrok. Gluhonemnica je morala vsako leto zavrniti več kot polovico prijavljenih otrok, za težje učljive gluhoneme otroke pa sploh ni bilo prostora