Avtor je v razpravo zajel popotovanja v številne romarske kraje v Sredozemlju in v slovenskem ter širšem zaledju. Prevladovala so romanja v Rim in v kraje z znanimi Marijinimi cerkvami, kar je vezati s širjenjem mita o vicah, s kultom Marije priprošnjice itd. Motive za romanje v zaledje pa je iskati tudi v veliki gospodarski in etnični povezanosti Pirana z njim. Medi romarji, ki so pripadali različnim družbenim razredom, se namreč v tem času omenja tudi zelo veliko slovanskih prebivalcev Pirana. Vzroki za romanja so bili različni, a v drugi polovici 15. stoletja je povsem prevladala praksa, da so za romanje najeli človeka in mu romanje plačali. Piranski romarji so povsem sledili utripom duhovnega življenja v Evropi, novim mišljenjem znotraj krščanskega nauka pa tudi, da so sprejemali drobce pojavljajoče se profane kulture.