Prispevek obravnava dedno poklonitev vojvodine Kranjske deželnemu knezu nadvojvodu Ferdinandu (III.), ki je slovenskemu in občemu zgodovinopisju bolje poznan kot cesar Ferdinand II. (1619–1637). Dedna poklonitev je potekala 13. februarja 1597 v Ljubljani. Ferdinand, ki je pred tem že sprejel dedni poklonitvi sosednjih dežel Štajerske in Koroške, je v Ljubljano prispel z velikim spremstvom in se v njej zadrževal dvanajst dni. Poklonitev Ferdinandu je bila v marsičem prelomna, saj so deželni stanovi z njo dokončno prešli zenit svoje politične moči, ki so ga bili dosegli v času vladavine Ferdinandovega očeta, nadvojvode Karla II. z bruško versko pacifikacijo leta 1578. Novi deželni knez stanovom augsburške veroizpovedi ni potrdil verskih koncesij, s čimer je odstranil pravno oviro protireformacije, ki se je z vso silo začela jeseni naslednjega leta 1598. Dedna poklonitev leta 1597 je bila tudi zadnja umestitev novega vladarja, ki je imela dejansko politično težo, po njej se je tehtnica dokončno nagnila v deželnoknežjo korist, tako da pri naslednjih poklonitvah nista bili več samoumevni niti potrditev deželnih ročinov niti deželno-knežja prisega.