Namen članka je problematizirati predpostavko,
da se je slovenski narod v procesu »slovenskega
narodnega preporoda« v 19. stoletju formiral
na poprej obstoječem področju slovenskega
etničnega ozemlja, ki je povečini opredeljeno
in zamejeno s pomočjo jezikovnih oziroma
jezikoslovnih ugotovitev in izpeljav. V članku
zato poskušamo pokazati, da opis kontinuitete
slovenskega jezika izpričuje zgolj in samo
kontinuiteto slovenskega jezika – in nič več.
Ponuja se torej sklep, da je v zgodovinopisnih
raziskavah neustrezna raba besednih zvez, ki
implicirajo obstoj neke posebne slovenske
rodovne oziroma duhovne entitete, katere zunanji
izraz naj bi bil skupni slovenski jezik, v
obdobjih pred vznikom slovenskega nacionalnega
gibanja in začetkom procesa formiranja
slovenskega naroda.