Avtorica predstavlja organizacijo in delovanje
francoske Uprave za gradnjo mostov in cest
v času Ilirskih provinc in težave, s katerimi
so se srečevali Francozi pri izgradnji, širitvi
in modernizaciji prometnega omrežja. Pri
tem ugotavlja, da so Francozi pri izgradnji
prometne infrastrukture posebno pozornost
posvečali cestam, zaradi finančnih težav in
omejenih finančnih sredstev pa predvsem
večjim projektom, med katerimi je bila predvsem
t.i. Napoleonova cesta, ki naj bi povezala
Ljubljano z Dalmacijo, Dubrovnikom in Boko
Kotorsko. Pri cestni gradnji so se zatekali k
prisilnemu delu in delovnemu mobiliziranju
lokalnega prebivalstva, del gradbenih stroškov
pa so poskušali preložiti na občine in mesta,
mimo katerih so ceste tekle.