Po oblikovanju prve jugoslovanske države je vprašanje vere in njene družbene vloge postalo predmet posebne politične obravnave, ko so v Ustavodajni skupščini Kraljevine SHS spomladi 1921 med drugim razpravljali tudi o t. i. kancelparagrafu, to je predlogu ustavnega določila, po katerem verski predstavniki svoje duhovniške službe in duhovniških nalog ne bi smeli izkoriščati v politične namene. Slovenske politične stranke so se o omenjenem predlogu opredelile skladno s svojimi temeljnim i idejnim i in političnim i izhodišči. Katoliška Slovenska ljudska stranka je uvedbi kancelparagrafa odločno nasprotovala. S tem bi namreč posegli v suvereno pravico Cerkve, da sama ureja svoje notranje zadeve. Predstavniki SLS so ob tem opozorili, daje problematiko kancelparagrafa uredila že enciklika Benedikta X V. Humani generis redemptionem (1917), ki duhovniku kot učitelju vere prepoveduje vso politiko. Nasprotno pa sta se liberalni Jugoslovanska demokratska stranka in Samostojna kmetijska stranka, k i sta sicer upoštevali vero kot sestavni del človekovega čustvovanja, odločno zavzeli za kancelparagraf. Izhajali sta namreč iz stališča, daje treba preprečiti izkoriščanje vere v politične namene. Temu je nasprotovala tudi liberalna Narodno socialistična stranka, ki pa je menila, da kancelparagraf ne more rešiti omenjenega vprašanja, kvečjemu lahko le pospeši kulturni boj. Tudi v marksističnem taboru, v katerem so zagovarjali ločitev cerkve in države, so vprašanje kancelparagrafa obravnavali različno. Jugoslovanska socialnodemokratska stranka ga je na podlagi stališča o nevmešavanju vere v politiko podprla, slovenske komuniste pa njegova uvedba ali ne, ni zanimala.Ustavodajna skupščina je predlog kancelparagrafa podprla. Kancelparagraf je bil nato vključen v Vidovdansko ustavo, sprejeto 28. junija 1921. S tem je bila opredeljena nova izzivna točka ideoloških soočanj v slovenski politiki, ki se je nato skozi različne pravne rede na Slovenskem ohranila do 21. stoletja.