Londonski pakt, ki so ga v največji tišini zidov Foreign Offica v Londonu 26. aprila 1915 v navzočnosti njegovega glavnega arhitekta britanskega zunanjega ministra sir Edwarda Greya podpisali poslaniki Italije markiz Imperiali, Francije Cambon in carske Rusije grof Berckendorf, je, ne da bi se državniki tistega časa tega zavedali, že na začetku vojne dokončno zapečatil usodo Avstro-Ogrske, postal na mirovni konferenci v Versaillesu 1919-20 glavna ovira za demokratično ureditev povojne Evrope, hkrati pa spodbudil ekstremni italijanski nacionalizem in iredentizem, ki sta bila predhodnika fašizma v Italiji. Londonski pakt sodi, če parafraziram Maxa Webra, v koncept »idealnega tipa«, saj je bil podlaga za sprejetje številnih podobnih tajnih sporazumov. V očeh primorskih Slovencev je postal prispodoba za »'polnokrvno imperialistično dejanje', ki je po svojem bistvu in posledicah največja nesreča, ki je v novi dobi zadela Slovence.«