Avtor primerjalno analizira vse tri pojave avstrijske ustavne dobe na Slovenskem v luči stopnjujočih se nacionalizmov. Štajerska je bila po obnovi ustavnega življenja vodilna v slovenski politiki, po preselitvi časnika Slovenski narod v Ljubljano pa je vodilno vlogo prevzela Kranjska. Po razpadu sloge na Kranjskem v začetku devetdesetih let je štajerska politika zaradi močnejšega nemškega pritiska še dobro desetletje vztrajala pri slogi. Na Goriškem je bila slika podobna kot na Štajerskem, le da je vodilno vlogo igralo italijansko prebivalstvo, medtem ko so bili Slovenci v Istri (in Trstu) v precej slabšem položaju. Na Koroškem je bil slovenski nacionalni razvoj v marsičem šibkejši od tistega, ki so ga razvili Slovenci na Kranjskem, Štajerskem ali na Goriškem. Med »Slovence« na levi strani Mure pa je nacionalizem prodiral mnogo počasneje kot med tiste na desni strani reke. Podobno je bilo z Beneškimi »Slovenci«, ki so v obravnavanem času živeli pod italijansko oblastjo.