1Socialistična ideologija, ki je delo utemeljevala kot produkcijo v materialnem smislu besede, je oblikovala simbolno in politično hierarhijo; fizično delo je imelo večjo moralno in simbolno vrednost kot intelektualno, industrijsko pa višjo pozicijo v vrednostni hierarhiji kot kmetijsko. Pri tem ne gre le za ideološko konstrukcijo. Zaposlitev v tovarni je prinašala tudi druge ugodnosti (zdravstveno, pokojninsko in socialno zavarovanje), kosilo ali malico v menzi, počitnice v počitniških domovih, stanovanje v delavskem naselju ali kredit pri gradnji stanovanja. Delo v tovarni je bilo bolje plačano kot delo na kmetiji in je odpiralo vrata v nove družbene sfere. Po drugi strani pa je delo tako v preteklosti kot danes časovno in prostorsko strukturiralo življenjski ritem človeka (Niedermüller 2004: 23).
2V spominu pripovedovalcev pomeni delovni prostor v socializmu stabilnost; vseživljenjska zaposlitev je v preteklosti namreč določala življenje v enem družbenem in kulturnem prostoru. Pri tem pa je treba upoštevati pomene takšnih razlag v sodobnem času; s takšnim spominom namreč ljudje utemeljujejo svoja pričakovanja tudi v sodobnem času.
3Zaposleni107 v Predilnici so mi najprej hiteli razlagati, da je v preteklosti zaposlitev v Predilnici v lokalnem prostoru pomenila dobre colenge
, torej dobre plače, v današnjem času pa za ljudi Litije[kr.] in Zasavja[kr.] pomeni garaško delo. Ne glede na to, da takšne predstave pri ljudeh sooblikuje več dejavnikov in različnih sodobnih diskurzov o fizičnem delu v tovarni, se mi zdi relevantno podrobneje pogledati, kako se v sodobnem vsakdanjiku prepletajo razlage preteklih in sodobnih pomenov o delu v Predilnici.
4Ko se nekdanji delavci ob dnevu odprtih vrat septembra vsako leto sprehodijo po proizvodnji in se občasno ustavijo ob delavki oz. delavcu za strojem, takoj vprašajo, ali je delo postalo lažje ali težje, kot je bilo včasih. Kot so prepričani nekateri delavci za stroji, vodiči (vodje oddelkov ali kdo iz vodstva) obiskovalcem pogosto že na začetku povedo, da je postalo delo v tovarni lažje. Takšni pogledi, ki niso le pogledi upraviteljev tovarne, temveč tudi nekdanjih ter zaposlenih delavk oz. delavcev, pa se oblikujejo pod vtisom diskurza o modernizaciji in tehnološkem razvoju: z avtomatiziranimi, računalniško vodenimi stroji naj bi delo postalo fizično lažje. Hkrati pa se zaposlene delavke razburijo, kadar slišijo, da naj bi bilo danes delo lažje in nemudoma dodajo svojo plat zgodbe: Kako je šele danes, tako hitro, pa toliko …
Tudi ljudje iz vodstva prepoznavajo relativnost takšnih ocen dela. Delo je fizično lažje, koliko je pa njim zdaj lažje, ker je več računalniškega dela, ker je vse v tujem jeziku, pa je druga zgodba,
je ugotavljala mlajša uslužbenka.
5Nekatere upokojene delavke so prepričane, da je treba več delati kot včasih; to so slišale od mlajših, še zaposlenih nekdanjih sodelavk, ko so jih srečale v Litiji[kr.] v trgovini ali na cesti: Zdaj bolj težko gre, ampak vozijo pa še. Včasih se še z mlajšimi delavkami pogovarjamo, ko se srečamo na cesti ali pa v trgovini. Pa rečejo, da morajo še bolj delati kot prej.
6Med interpretacijami starejših, upokojenih delavk in delavcev ter še zaposlenih uslužbencev prihaja ob soočanju s preteklimi predstavami do napetosti in razhajanj. Na starejše ženske, ki so se delavkam pritoževale, da je bilo v preteklosti vse težje, so mlajše – pa čeprav tudi same že upokojene – jezne: Pa so včasih jamrale [starejše], pa kakšno revmo imajo, pa da so morale delati na betonu. Nikoli toliko kot zdaj. Zdaj te mašina priganja, prej pa si delal, kolikor si bil spreten. So se tako pritoževale, pa ni bilo malice, joj, kako je bilo hudo. Je včasih kakšna stara rekla, je res hudo. Zdaj bi morala iti delat, pa bi videla, kako je hudo. So rekle za revmo, pa revmo so lahko tudi doma dobile te stare babnice, ko so pa potem bile brez nogavic. Ta, ki je delala še v fabriki in je bila čez devetdeset let stara, ko je umrla, je tudi drugod lahko revmo dobila, ne samo v fabriki.
7Zdaj je boljše, vse je bolje organizirano,
mi je v pogovoru zagotavljal preddelavec, čez nekaj časa pa je dodal: Samo delati je treba več, prej nas je bilo 1100, zdaj pa …
– tudi tokrat ostajajo stavki nedokončani. Pogosto se v garderobi ali na izletu med različnimi izmenami sliši pogovor o tem, da jih je v izmeni premalo. Ljudi je manj, dela je več, so najpogostejši odgovori na moje vprašanje, kaj se je v zadnjem času spremenilo: Saj včasih dela ni bilo tako veliko. Vsaka vlagalka je imela dve mašini, potem so se pa teple, katera bo imela več, da bo normo naredila. Takrat je bilo pet vlagalk v sukalnici. Mašin je bilo sicer precej, ampak vseeno, v celi sukalnici pet vlagalk! Zdaj jih je pa zelo malo, morajo pa delati kot norci.
8Pomenska konstrukcija dela pri zaposlenih je tesno povezana s časovno delitvijo na včasih
in zdaj
. Pri tem lahko označevalec zdaj zajame zelo široko obdobje; lahko je danes, včeraj ali pred petimi leti. Prav tako lahko tudi včasih pomeni preteklost pred dvajsetimi ali štiridesetimi leti. Dogodek, ki čas razdeli med včasih in zdaj, ni jasno definiran; lahko je to leto 1990 (odpuščanje delavcev v tovarni in ne politične volitve), leto 1991 (izguba jugoslovanskega trga, vojna v Sloveniji[kr.]) ali pa prelom ostaja časovno nedoločen.
1V sodobnem času počakajo delavke na navodila svojega vodje pred vhodom v garderobo. Včasih so stopile za stroj in se pogovorile z delavko prejšnje izmene o delu na stroju in morebitnih problemih. Zdaj je vodja izmene majster tisti, ki določa, kje bo delavka kakšen dan delala. Takšna negotovost, ki dejansko v praksi večinoma ne vnaša večjih sprememb, povzroča stres predvsem med ženskimi delavkami, saj so v glavnem one tiste, ki se selijo na druga delovna mesta.
2Kljub formalni delitvi dela si delavke tudi neformalno organizirajo delo, tako na primer predici – čeprav je vsaka odgovorna za svoje stroje – delata skupaj. V sukalnici se je delo tudi formalno reorganiziralo. Zdaj majster stroje razdeli posameznim delavkam. A vendar delajo delavke na sukalnih avtomatih še naprej v skupini, čeprav vedno vedo, na čigavem stroju sukajo. Poleg formalne reorganizacije dela je torej pretekla praksa ostala v obliki neformalne delitve dela.108
3Majster pove, na katere mašine bo delala skupina, potem pa si delavke znotraj skupine razdelijo mašine, čeprav vse delajo na vse,
mi je ob prihodu v proizvodnjo razložila sodelavka. V garderobi med malico se delavke pogovarjajo: kaj pa na tvoji [mašini]
, zdaj bomo najprej mojo, kaj je pa z osemko, ali pa dvajsetko
,109 a tvoja dober laufa
.
4Ob takem delu prihaja med delavkami pogosto tudi do napetih situacij, ki se končajo tako, da svoje stroje upravljajo po svoje (večinoma tako, kot so jih včasih). Organizacijo dela znotraj skupine vodi inštruktorica in z njeno koordinacijo se ne strinjajo vedno vse sodelavke.110 Delavke preračunajo, kako naj bi časovno organizirano delo potekalo v osmih urah, vendar se ti izračuni pogosto razlikujejo med seboj; izračuna se lahko npr., koliko časa traja, da se previjejo kopsi, kar je odvisno od debeline niti. Na koncu izmene je treba pripraviti delovni prostor za naslednjo izmeno in tudi v tem primeru se vse vedno ne strinjajo, prerekanja se pogosto nadaljujejo z majstri ali delavkami naslednje izmene.
5S sodobnimi strategijami upravljanja, po katerih se zgledujejo in jih formalno prevzemajo tudi v Predilnici Litija[kr.], upravitelji poudarjajo formalizacijo delovnih postopkov ter s tem tudi odnosov v podjetju. Vsako delovno mesto je natančno definirano in zapisano, vsak posameznik ima točno določene pristojnosti in odgovornosti. V praksi pa potekajo neprestana pogajanja o tem, kaj je čigavo delo oz. katere so glavne odgovornosti delavke, delavca za posameznimi stroji, vzdrževalca ali vodje izmene. Majster je tisti, ki med delavke razdeli delo in ob tem prihaja do napetosti, glede na to, katere stroje in koliko strojev razdeli komu.111 Vodja oddelka je v najinem pogovoru poudaril, da ga jezi, če se majstri razburjajo zaradi zastoja v delu in razloge pripisujejo posamezni delavki, češ da je naredila premalo. Krivda je pravzaprav njihova, saj je njihova naloga, da odločijo, kako delo organizirati in ga razdeliti.
6Z uvajanjem novih strategij dela so tudi odgovornosti v proizvodnji formalno popolnoma hierarhizirane. Organizacijsko in koordinatorsko vlogo v proizvodnji v celoti prevzema vodja oddelka, v izmeni pa vodja izmene – majster. V preteklosti je bila razporeditev dela med delavke stalna in se je le redko spreminjala. Takrat je delo majstra obsegalo tudi tehnično delo, včasih celo popravljanje strojev. Danes pa je njegova formalna vloga spremenjena in zajema predvsem organizacijo oz. koordinacijo dela v proizvodnji.
7Kot se spominjajo vzdrževalci, je včasih majster lažjo napako odpravil sam. V preoblikovani organizacijski strukturi pa njegovo tehnično delo zajema nastavitev strojev; stroje pripravi glede na različna naročila in različne izdelke ter materiale. Takšnega dela je tudi več, saj sodobno podjetje stremi k večji raznolikosti ponudbe in k majhnim serijam proizvodov. V kritičnih situacijah, ko pride do napake na stroju, pri izdelku ipd., morata delavka ali delavec takoj obvestiti majstra, da naroči popravilo stroja, se pravi, da pokliče vzdrževalca, električarja ali drugega strokovnjaka.112 To pa ne pomeni, da majster v prejšnjem sistemu sploh ni imel avtoritete, temveč da je prevladala težnja po večji formalizaciji nalog, delovnih postopkov in odgovornosti, ki tudi od majstra zahteva točno določen način dela in obnašanja.
8Delavke in delavci se razjezijo na zaposlenega (delavca, delavko ali vzdrževalca), ki jih je zatožil majstru oz. vodji oddelka, čeprav je nadrejenemu sporočil napako, kar je naloga vsakega posameznika v proizvodnji: kakršnokoli napako ali oviro v delovnem postopku mora takoj sporočiti nadrejenemu. Vendar med delavci velja, da bi se o nepravilnostih, napakah ali notranjih konfliktih lahko zmenili sami med sabo
. Kljub novim formalnim načinom dela ostajajo nekatera pričakovanja in norme, ki so izraz preteklih razmerij in praks. Tega se zavedajo tudi nadrejeni v proizvodnji. Večinoma so to ljudje, ki so zaposleni v Predilnici že več let oz. desetletij in so imeli pogosto tam zaposlene tudi starše, marsikateri od majstrov pa je bil v preteklosti delavec ali vzdrževalec. Neprestana prerekanja in pogajanja o tem, kdo je odgovoren in kaj je čigavo delo, kažejo na pogajanja med novimi strategijami in preteklimi praksami ter hkrati na pogajanja med formalnimi in neformalnimi avtoritetami.
9V praksi poskušajo napako na stroju marsikdaj odpraviti kar delavke in delavci sami ali pa pokličejo vzdrževalce. V proizvodnji namreč vsi zaposleni neprestano odkrito in prikrito govorijo o tem, da stroji v tovarni nikakor ne smejo mirovati. Nekdanji direktor tekstilne tovarne je otožno pripomnil, kako mu je bilo hudo, ker so stroji za praznik stali
. V socialističnem režimu so stroje ustavljali med malico, ob nedeljah, če niso delali nadur, in v drugih primerih, ko je bila tovarna zaprta. V sodobnem času se stroji večinoma ne ustavljajo, temveč so neprestano v pogonu, razen v času kolektivnih dopustov, na božič, silvestrovo in državne praznike. Želja delavk in delavcev je bila in je, da se stroj čim prej popravi, saj se le tako lahko doseže norma. Hitrost pri delu in neprekinjen delovni proces sta bila – kot povedo – ključna tako v preteklosti s poudarjanjem kilaže preje in sta tudi v sedanjosti z dodatnimi opozorili glede njene kvalitete.
10Delavke in delavci so pogosto, predvsem da bi bili hitrejši, uporabljali lastne načine dela, na katere so me opozorili že v intervjujih in mi jih kasneje za strojem tudi pokazali. Ta je pa takšna delavska,
mi je rekla sodelavka in me hkrati opozorila, da mene smejo videti šefi
«. V takih primerih so šefi predvsem uslužbenci in upravitelji iz pisarn. Majstri namreč vedo za takšne načine dela in jih pogosto tudi dopuščajo; številni so bili pred napredovanjem delavci in jih poznajo že od prej. Po pripovedovanju upokojene majstrice v tekstilni tovarni na Viru[kr.] so upravitelji tovarn tudi zaradi tega radi zaposlovali sorodnike, saj so si ljudje v sorodstvu zaupali trike in tako omogočili hitrejši potek dela.
11Če se zatakne stroj, marsikdo poskuša napako hitro popraviti, kar kaže na upoštevanje časovne discipline in pomen norme. V proizvodnji se neprestano mudi in mudilo se je, kot pripovedujejo upokojenci, tudi v preteklosti. Nekdanji direktor ene od tekstilnih tovarn mi je razlagal, kako sta s prijateljem, tudi direktorjem tekstilne tovarne, neko nedeljo odšla v prazno tkalnico, ki je bila ta dan v socialistični tovarni prosta, in sama preskušala različne načine dela, da bi dosegla maksimalno učinkovitost. S poskusom sta ugotovila, da lahko delavka dela na šestih strojih, pri čemer sta natančno določila, kako mora stati, kako prijeti in kako odstaviti čolniček, da je delo potekalo hitreje. Delavke pa so, kot je nadaljeval, da bi šlo še hitreje, posrkale nitko skozi čolniček, čeprav jim to nismo dovolili, saj ni bilo zdravstveno pravilno
. Kljub temu v praksi temu nihče ni ugovarjal.
12V sodobni proizvodnji lahko formalizacijo dela zasledujemo tudi v številnih zapisanih opravilih in opozorilih, v napisanih seznamih, ki so jih upravitelji nalepili na stroje ob narisane sličice varnostnih ukrepov. Predvsem pogosta so tista, ki delavko in delavca opozarjajo, naj nikar ničesar ne poskušata popravljati sama, temveč naj napako takoj sporočita majstru. Le tisto delaj, za kar si usposobljen,
je eno od njih, ki sem ga v nekaterih oddelkih velikokrat slišala tudi sama.
13Pri tem je treba opozoriti na večjo prisotnost pisane besede v sodobno organizirani proizvodnji. Med proizvodnim delom nihče ne bere navodil, saj učenje delovnega postopka ne poteka z branjem, temveč s prakso in z izkušnjami. Delavke in delavci se dela za stroji priučijo z opazovanjem in telesnim posnemanjem gibov. Precej samouško učenje zajema utelešeno znanje in ne besedne komunikacije (prim.Herzfeld 2003: 101). Učenje telesne discipline na osnovi posnemanja zahteva aktivno udeležbo posameznice oz. posameznika. Telesno učenje redko spremljajo verbalna pojasnila, predvsem na začetku tega ni. V začetni fazi je pomemben predvsem odnos med starejšo delavko in novinko. Starejša delavka namreč ve, kako najbolje in najhitreje delati na stroju. V nadaljevanju se takšen odnos odvisnosti prenese na majstra in delavko. Nova delavka mora poskrbeti, da bo stroj deloval. Ko se pokvari, mora o tem obvestiti majstra, ta pa pokliče vzdrževalca, ki stroj popravi. Hitreje ko sta pri stroju majster in vzdrževalec, hitreje lahko delavka nadaljuje, kar se na koncu pozna na števcu njenega stroja ali pri stehtani kilaži.
14Delavec, ki je pred kratkim začel delati na strojih, imenovanih flajerji, 113 je prepričan, da je sam pri delu odkril lažji in za hrbtenico boljši sistem
dela. Doma je povedal ženi, ki je delala na enakem stroju, kako naj dela, da bi ji bilo lažje, vendar je sama delala še naprej po svoje
. Tako se je namreč naučila od starejših in ji je prišlo v kri
, mi je razložil. Po delavskih interpretacijah je znanje, ki ga zajema njihovo delo, ponotranjeno in utelešeno ter s tem naturalizirano.
15Učenje s telesnim posnemanjem je lahko problematično in marsikatera delavka se je pritožila, da ji dolgo nihče ni povedal, da ne dela pravilno. Učenje je namreč precej samouško. To očitno ni delalo težav samo meni, ki sem vajena, da mi ljudje z besedami razložijo, kako delati in kaj delam narobe. Ko sem prišla v sukalnico, mi je pripravnica, po izobrazbi ekonomistka, ki je spremljala praktično delo v proizvodnji, takoj povedala, katera inštruktorica je bila dobra. To je bila tista, ki je veliko povedala.114 Tudi same delavke se spominjajo, da so nekatere včasih veliko povedale, druge pa niso povedale ničesar, potem pa so jih okregale, kaj vse delajo narobe.
16Ko sem že opravila nekaj intervjujev, v proizvodnji pa še nisem bila, sem si le težko predstavljala, kakšni so delovni postopki. Pripovedi informatorjev so bile polne besed, kot so takole
, tja
, sem
, tam
ipd. Upokojena proizvodna delavka mi je v intervjuju razložila, kako se naredi vozel, ob tem pa je z roko po zraku demonstrirala postopek: Potem sta pa dva konca, prvi mora biti spodaj, drugi pa na vrhu, da se naredi križek. Potem moraš pa z dvema prstoma takole prijeti, da se ne sname, pa greš takole okoli nohta, pa takole stisneš, da se ne spodvije, potem pa tukaj tega porineš notri, pa ga s tem prstom primeš, poglejte, kako tole noter zavezuje veliko nitk skupaj in potem ne gre nikamor. To je najbolj trdno, da drži skupaj.
Šele ko sem se nekaj mesecev kasneje sama zaposlila, mi je sodelavka pokazala, kako se naredi vozel, ob tem pa ni ničesar razlagala.
17Učenje v proizvodnji pa ne zajema le učenja ene faze dela, temveč razumevanje delovnih postopkov oddelka, kar pomeni, da ne gre le za učenje telesnega avtomatizma, ampak tudi miselnega dela. Telesno učenje se v tej fazi prepleta z verbalno komunikacijo, takšno učenje pa je dolgotrajnejše in zajema učenje razmerij v tovarni oz. osvajanje prostorske discipline. Vodstvo od novinca ali novinke pričakuje, da po štirinajstih dneh uvajanja ne čaka več na navodila, temveč poprime sam/-a samostojno za delo. Čas uvajanja se zdi zaposlenim delavkam in delavcem za strojem prekratek, poleg tega pa jih novinka ali novinec pogosto precej ovirata pri delu. Delavka oz. delavec morata namreč poleg svojega dela nadzirati in učiti tudi novega prišleka.
18Upokojena delavka mi je v intervjuju rekla: Če me pogledate, jaz še zdaj vezem
. Ob tem je pokazala kretnjo z roko in nadaljevala: To je točno dvojilka, to ni avtomat, to je začetna dvojilka. Jaz še zdaj vem, točno vem postopek, točno vem, gor, dol, tukaj je kopsa kaže z rokami, ena se je na primer strgala, jo tako dolgo iščem, da jo najdem, da sta obe lepo skupaj, da je ena tukaj, toliko dolgo trgam, da to potrgam, da se lepo združijo. To sem delala v sanjah, še in še, več ko deset let sem sigurno še sanjala o tem.
19Marsikatera od upokojenih delavk je v pogovoru zatrdila, da lahko še danes sredi noči naredi vozel in je v dokaz z rokami takoj v zrak zarisala kretnjo. Ob tem pa je ponosno poudarila, da se je teh vozlov naučila sama.
20Novinke in novinci v proizvodnji se dela za stroji učijo od starejših delavk (večinoma so to ženske) in ne od formalno nadrejenih vodij. Pri tem pa ne prihaja le do prenosa tehničnega znanja, temveč se prav tako prenašajo vzorci obnašanja in hierarhična razmerja med ljudmi. Učenje, ki poteka z udeležbo in izkušnjami, je hkrati učenje, kako postati član širše družbe tudi izven tovarne, kjer sta delavec in delavka situirana akterja. Michael Herzfeld[os.] takšno učenje na primeru vajencev v Grčiji[kr.] poimenuje situirano periferno učenje, pri čemer se posamezniki ne učijo le specifičnih tehnik, temveč tudi družbene procese na splošno (2003: 51)). Koncept povzema po Laveju[os.] in Wengnerju[os.] (1991), ki sta situirano učenje opredelila kot učenje v socialni interakciji, kjer ne prihaja do načrtovanega mehanicističnega procesa kognitivne transakcije, temveč gre za delovanje s periferno participacijo (Herzfeld 2003: 51, 139).
21Delavka, pri kateri sem delala, mi je razložila: Se je poznalo, kdo je bil bolj pomemben, to smo bili pa zmeraj naučeni smeh, ja, ko prideš noter, tako kot drugi govorijo, moraš še ti spoštovati.
Učenje v proizvodnji je torej po eni strani situirano v socialni prostor, po drugi pa je praktično in precej samouško ter v učni proces ne vključuje pisanja in branja.115 Delo v proizvodnji je fizično, delavke in delavci delajo z rokami, telesi. Popisujejo šefi in tisti, ki samo popisujejo, v proizvodnji niso najbolj priljubljeni.
22Pred kratkim so upravitelji začeli v proizvodnjo uvajati sistem podpisovanja; delavke in delavci se podpisujejo na listke, ki jih priložijo svojim izdelkom, ali na sezname opisanih del, ki visijo na strojih. Za nekatera dela, kot npr. čiščenje stroja ipd., je časovno določeno, kdaj se izvajajo, in ko jih delavka oz. delavec opravita, na seznamu naredita kljukico. S kljukico in podpisom prav tako potrdita, da sta pri prevzemu in ob odhodu z delovnega mesta stroj lastnoročno pregledala. Podpis naj bi v tem primeru potrdil identifikacijo posameznice ali posameznika z njunim izdelkom, v primeru podpisovanja opravljenih del pa dokazal njuno fizično prisotnost in moralno odgovornost do dela za strojem: Zdaj smo jih že tako navadili, da imajo vsi svinčnike. Na strojih morajo opraviti določena opravila, imajo kontrolni list, kakor recimo na straniščih snažilka. Ima listo, to sem naredil, to, to, tako da zdaj nimajo samo majstri svinčnika.
Vodja v citatu posredno opozarja na pomensko spreminjanje svinčnika ali samega pisanja v proizvodnji. V preteklosti je kontrolni list podpisoval majster, zdaj je to postala naloga delavk. Razlaga upraviteljev je, da poskušajo na tak način delavke in delavce osamosvojiti. Delavke in delavci pa tovrstna nova opravila pogosto težko sprejemajo, večina vidi v tem le dodatno delo.
23Pri tem je zanimiv tudi sam pomen pisanja ob fizičnem delu za strojem v proizvodnji. Delavke in delavci še danes negativno ocenjujejo tiste vodje, ki se s svinčnikom in papirji v rokah sprehajajo po proizvodnji, sami pa nikoli niso poskušali ali ne poskušajo delati na strojih. Takšni pogledi so izraz razmejevanja med priučenimi oz. izkušenimi in izobraženimi, šolanimi ljudmi. Delavka je mojster svojega stroja in svoj stroj najbolje pozna,
so mi večkrat povedale sodelavke. Izkušnje namreč v proizvodnji ostajajo pomembne. Nadrejene, ki niso nikoli delali na stroju, delavke in delavci prav zaradi tega pogosto označujejo negativno. Pomeni o proizvodnem delu v tovarni pa se prepletajo s pomeni proizvodnega dela v širšem socialnem prostoru. Pri tem se sklicujem tudi na izobrazbo, ki – kot že rečeno – pridobiva med zaposlenimi v proizvodnji vse večji pomen.
Pretekli koncept vseživljenjske zaposlitve, ki je temeljil na začetnem usposabljanju, naglo izginja. Sodobna ekonomija poziva k prilagodljivosti.116
1V dokumentih Sveta Evrope so delavci portretirani kot multikvalificirana, hitro prilagodljiva in mobilna delovna sila. Socialna antropologinja Angela Procoli[os.] označi usposabljanje delovne sile po merilih Sveta Evrope za prostor institucionalnega nasilja, usmerjenega v delavca po merilih moderne ekonomije, in hkrati kot prostor, kjer posamezniki oblikujejo svojo identiteto (Procoli 2004: 84).
2Pomenska redefinicija dela v okviru sodobnih ekonomskih politik in pogledov neokonservatizma ter neoliberalizma z retoriko o samoregulativnem prostem trgu narekuje večjo mobilnost in prilagodljivost delavca, namesto službe za vse življenje je danes prisotna težnja po parcialni in vedno spreminjajoči se delavski identiteti. Do sprememb pri organizaciji dela, pomenski konstrukciji tovarne in delavca, ne prihaja le v nekdanjih komunističnih državah, temveč tudi v drugih predelih Evrope[kr.] in ZDA[kr.]. Nove tehnike upravljanja dajejo večji poudarek odgovornosti posameznika; vsak posameznik odgovarja za kvaliteto svojega produkta. Kvaliteta in prilagodljivost proizvodnje sta ključni imperativ sodobne proizvodnje.
3Nove vizije in strategije vodstva zahtevajo drugačno organizacijo, kjer ima vsak posameznik točno določeno pozicijo in vlogo; delavec je mobilen, njegovo delovno mesto se spreminja in prilagaja po potrebi (prim. tudi Stenning 2005, Dunn 2004). S takšno mobilnostjo, ki jo vpeljujejo tudi strategije upravljanja v Predilnici, delavci niso zadovoljni. Ne gre zgolj za to, da s spreminjanjem delovnega mesta oz. skupine sodelavcev zaposleni v proizvodnji izgubljajo občutek pripadnosti (o njih se pogosto govori kot o sposojenih
), temveč imajo občutek, da ne morejo dokazati svojih spretnosti in izkušenj. Vzdrževalec se je pritožil nad tem, da so ga premestili: Trudiš, da se boš izkazal. Pa misliš, zdaj bom pa uspel tukaj, bom dobil kaj več. Pa drugi so bolj zabušavali, pa tam ostanejo. Tebe pa, sem pojdi, pa se tam malo navadiš, pa spet drugam. Brez veze, v končni fazi si misliš, brez veze se je nekaj truditi, saj te tako ali tako pošiljajo sem pa tja.
4Zaposleni v proizvodnji mobilnost delovnih mest pogosto tolmačijo kot kazen. Delo je tudi težje, saj različni stroji zahtevajo različne telesne gibe. Hkrati pa, povedo delavke in delavci, se moraš vedno znova privajati na delovanje stroja. Po njihovem pripovedovanju vsak stroj drugače reagira. Pri tem je seveda pomembno vprašanje, kdo je na delovnem mestu mobilen ter o kakšni mobilnosti pravzaprav govorimo. V tem primeru ne gre za napredovanje po hierarhični lestvici in tudi ne za mobilnost posameznikov po tovarniških prostorih, temveč za horizontalno mobilnost po proizvodnji. Omenjeni vzdrževalec je nadaljeval: Ko je bil T. majster gor, so njega dali v sukalnico. Potem je bila takrat možnost, da koga vzame s seboj, pa me je vzel in sem šel tja. Iz sukalnice so me dali v efektno, potem so bile potrebe spet tam, sem bil spet na remontu, potem sem pa enkrat z morja prišel, pa so me poslali drugam. Nihče ni nič rekel zakaj, samo, ti kar pojdi. Iz predilnice v sukalnico mi ni bilo tako hudo, potem je bilo pa težje. Vsakič je težje. Takšen čuden občutek je, kot da je nekakšna kazen, čeprav pravijo, da ni to, ampak občutek imaš pa že tak, kazen. Delavke ja, ampak vzdrževalci pa sigurno ne, mislim, da sem edini, s katerim tako delajo.
5Mobilne so predvsem delavke za stroji, medtem ko so moški delavci manj, kar je povezano tudi z razlago spretnosti. Prav tako večinoma niso mobilni vzdrževalci, čeprav kot kaže zgoraj omenjeni primer, to ne drži vedno. Starejših delavk vodje večinoma ne prestavljajo na druga delovna mesta. Med starejšimi, že upokojenimi delavkami so interpretacije pretekle mobilnosti precej drugačne. Jaz vse poznam, jaz sem bila že povsod,
mi je ponosno povedala upokojena delavka in ob tem poudarila, kako se je majster nanjo obrnil z zaupanjem, v tišjem tonu pa je nadaljevala: Mi je [majster] rekel, nobene nimam, a bi ti šla …
6Delavka tako preteklo spremembo delovnega mesta interpretira v kontekstu občasnega tihega pakta zaupljivosti med njo in njenim nadrejenim. Nadrejeni naj bi delavko oz. delavca v takih primerih prosil za pomoč. Podobne razlage imajo nekateri v proizvodnji še danes. Kot že rečeno, so voditelji podjetij v socialističnem režimu reševali pomanjkljivosti tehnologije, surovin in probleme zapletenih administracij tudi s pomočjo številnih proizvodnih delavk in delavcev. Poleg že omenjenih pogajanj med tovarnami in administrativnim sistemom, o katerih sem pisala v okviru koncepta ekonomije pomanjkanja (v drugem poglavju), je namreč v socializmu prihajalo tudi do pogajanj znotraj same tovarne. Odnos, ki se je ob tem oblikoval med vodstvom v proizvodnji in delavci – po Burawoyu[os.] in Lukacsu[os.] posebna družbena pogodba (Burawoy in Lukacs 1992) – je delavcem omogočal, da so v zameno za nadure in težje delo dobili zagotovljena delovna mesta, nagrade in podobno. Vodstvo je bilo namreč po eni strani odvisno od delovne sile in je zato pri organizaciji dela nekoliko dopuščalo avtonomijo in prilagodljivost. Delavci so iskali lastne rešitve oz. improvizirali, kamor lahko prištejemo tudi že omenjene »delavske trike« pri samem delu za stroji. Delavci so se morali naučiti znajti po svoje, ob tem pa so razvijali kreativnost in inovativnost.
7A vendar tudi v preteklosti marsikatera delavka oz. delavec nista vedno z veseljem zamenjala svojega delovnega mesta. Si včasih rekel, ne bi šel tja. Smo se tudi mi delavci včasih tako pregovarjali. Bolj si hotel imeti stalno mesto. Ne samo jaz, tudi drugi, saj to od drugih pobereš. Zdaj se nimaš kaj, zdaj se ne pregovarjaš več, zdaj si tiho, pa greš,
je ugotavljala delavka. Vodja oddelka se je pritožil, da je s takim obnašanjem izgubljal avtoriteto: Kot vodja izmene sem imel kar probleme s tisto demokracijo v narekovajih, ki je bila včasih. Človeka iz stroja na stroj si včasih komaj prestavil. Sem večkrat hotel, pa so rekle, to so moje mašine.
8Kot so mi razložili zaposleni v proizvodnji, mobilnost delovnih mest v proizvodnji narekujejo potrebe. Prav prilagodljivost (in manjše število zaposlenih) v proizvodnji je tista, ki naj bi v sodobnem času legitimirala potrebo po mobilnosti delovnih mest. Upravitelji usposabljajo delavke in delavce za delo na več različnih delovnih mest s t. i. strategijo 3 plus 3, ki so jo začeli v Predilnici uveljavljati leta 2000. Po tej strategiji naj bi vsaka delavka in delavec obvladala tri delovna mesta. Vendar v praksi ne znajo vsi zaposleni v proizvodnji delati na treh različnih strojih; nekateri se šele uvajajo, drugi se sploh ne učijo. Na oglasni deski vsakega oddelka je za vsakega posameznika posebej zapisano, katera delovna mesta obvlada in katerih se uči.
9Mobilnost delovnih mest in delovnega prostora v sodobnem času pozitivno vrednotijo mlajše izobražene generacije. Mlajša uslužbenka v marketingu zagovarja, da je v dvanajstih letih enkrat zamenjati službo čisto normalno
. Mobilni so znotraj proizvodnje tudi vodje izmen in oddelkov.Je prav, da menjajo oddelke. Sedem let je tista doba, potem pa človek izgubi pogled od zunaj, izgubi kritičnost, postane že preveč notranji.
« Delavke in delavci pa mobilnost vodij izmen razlagajo kot politiko, ki jo uvaja vodstvo, da si ne bi bili majstri preveč dobri z delavkami
.
10Sodobne strategije upravljanja podjetij razlagajo mobilnost delovnih mest in potrebo po tem, da delavka oz. delavec obvladata več delovnih mest, tudi kot multikvalifikacijsko usposabljanje delavcev. Medtem ko sta nekdanja socialistična organizacija dela in fordistična v zahodni Evropi ali v ZDA delovne postopke razdelili v majhne enote po tekočem traku, sodobna organizacija poudarja prilagodljivosti, delo je organizirano v manjših skupinah, kjer lahko vsakdo v skupini opravlja več del, hkrati pa se spodbujajo iniciative ter komunikacija med vodji in delavci (Wright 1994: 5).
11Vprašanje je, kaj pravzaprav pomeni usposabljanje, o katerem razpravlja Svet Evrope, in kdo se tako usposablja (Dunn 2004, Müller 2004, Procolli 2004). Danes delavec ni zamenljiv le v konkretnih praksah, temveč tudi v diskurzu ekonomske politike ter sodobnih politik vodenja in upravljanja podjetij. Raziskovalci moramo torej upoštevati diskurz o delavcu v sodobni ekonomiji in politiki.
12Industrijski delavci, ki so bili v preteklem sistemu portretirani kot nosilci revolucije in revolucionarne zavesti, so v sodobnem času tisti, ki v javnem diskurzu kot relikti socialističnega ekspanzivnega zaposlovanja v industriji odplačujejo napake socialističnega režima. V takem diskurzu sta industrijska delavka in delavec torej vpisana v drugačno mrežo politike in moči, kot sta bila v socialistični preteklosti.
13Upravitelji Predilnice niso edini, ki delavce pogosto povezujejo s socialistično preteklostjo. Upravitelji, podjetniki in ekonomske elite v medijih s pripisovanjem socialistične izkušnje industrijske delavce naturalizirajo v socialistične subjekte. V takšnem smislu naj bi bili delavci tisti, ki težje sledijo spremembam. Sami sebe ob tem portretirajo v razliki, kot tiste racionalne subjekte, ki so sprejeli spremembe in so jih tudi usposobljeni podajati naprej.
14Prilagodljivost, ki jo zahtevajo upravitelji, pa je drugačna od prilagodljivosti v razlagah delavcev, ko so delavci tisti, ki se znajo prilagoditi in znajo delati vse. Delavci uporabljajo pretekle izkušnje, s katerimi zagovarjajo in dokazujejo, da so se znali prilagoditi v času pomanjkanja, ko so delali nadure, ob slabi tehnični opremi ali slabi kvaliteti surovin (ko se je neprestano trgala preja
) in v slabih delovnih razmerah (ko je bil beton po tleh in ni bilo klimatskih naprav
). Na podobne načine preteklost uporabljajo tudi upravitelji, ko pripovedujejo o različnih preteklih izkušnjah pomanjkanja in strateških načinih preživetja. Te izkušnje naj bi jim pomagale preživeti tudi v sodobnem času.
15Delavci ne trdijo, da sta bili socialistična organizacija dela ali produkcije boljši, temveč da njihove izkušnje iz časa socialističnih napetosti legitimirajo njihove sodobne pozicije dobrih delavcev v kapitalističnem podjetju, da so zaradi teh izkušenj boljši delavci. Elizabeth Dunn[os.] je ob analizi industrije sokov za dojenčke na Poljskem[kr.], ki jo je prevzela multinacionalka, ugotavljala, da delavci manipulirajo s preteklimi izkušnjami iz socializma takrat, ko jih vodstvo prikazuje kot neprilagodljive, po drugi strani pa tudi sami delno prevzemajo razlage podjetništva (Dunn 2004: 82). Predilnica ni multinacionalka, vendar z analizo terenskega gradiva takšno tezo podpiram. Ob tem opozarjam še na prepričanje delavk in delavcev v Predilnici, da so razmere za upravljanje podjetja v sodobnem času težje. V svojih interpretacijah uspeh podjetja pripisujejo sposobnostim upraviteljev, predvsem direktorju.
16V nadaljevanju se vračam na že omenjeni citat vodje v Predilnici o tem, da delavke včasih niso hotele zapustiti svojega stroja. Pri tem, kot skušam pokazati, ne gre za izražanje lastništva. Stroji, na katerih so delale delavke in delavci, imajo velik pomen v njihovem spominu na tovarniško delo. Tehnologija namreč ni le materialno sredstvo, temveč tudi socialni proces, opozarjajo raziskovalci, ki se ukvarjajo z razumevanjem tehnološkega v okviru družbenega (Narotzky 1997: 8). Z idejo o družbeni konstituciji tehnološkega procesa se spreminja analitični pogled na povezave in prepletanja med hierarhičnimi odvisnostmi, organizacijo dela, discipline in skupinske pripadnosti. Razmišljati moramo o tehnološkem procesu, ki vključuje ljudi, dimenzije spola in znanje, artikulirano v času in prostoru, ki je pod kontrolo konkretnih posameznikov ali skupin.
17Vsak se spozna na svojo stvar,
mi je v intervjuju razlagala delavka, če majster reče za spremembe, on že ve, kako bi bolje potekali kakšni postopki, ampak kar se pa mašine tiče, pa jaz vem, ker sem osem ur zraven.
Vzdrževalci priznavajo, da se najprej, ko se stroj pokvari, pogovorijo z delavci: Včasih je bolje posluževalca vprašati, kaj je narobe, on točno ve, kaj je narobe.
Delovanje stroja ne zajema le tehničnega znanja in tudi med vzdrževalci velja, da se vsi stroji ne obnašajo
vedno enako in da je stroj treba poznati
. O strojih tako eni kot drugi govorijo kot o živih bitjih. Upokojena delavka mi je razložila: Čeprav je isti flajer, ampak vsaka mašina ima malo tiste svoje [...] Jo moraš poznati. Lažje delaš tam, kjer delaš dalj časa.
18Delo za strojem ima v proizvodnji velik pomen in tako tudi delavke oz. delavce deli na tiste, ki upravljajo svoje stroje, in tiste, ki jih ne. Čistilka v Induplati je v šestdesetih letih delala kot delavka, nato je ostala nekaj let doma zaradi otrok, in ko se je znova zaposlila, je dobila delovno mesto čistilke: Vem le eno! Če bi bila še enkrat mlada, se za to delo ne bi odločila. Naj delaš še toliko, to delo je vedno zaničevano in velja za manjvredno.
19Upokojena delavka se mi je v intervjuju najprej pohvalila: Jaz sem po dveh urah dobila svoj stroj. To je že en ponos, če si mašino imel. To je tako, ali imaš mašino ali pa pisarno, to je ponos, imam svojo mašino. Pa na svojem delam, pa svoje vse, nihče nič ne reče, le majster, če nekaj ni prav.
20Proizvodno delo v tovarni je konkretizirano prav v stiku med ljudmi in stroji. Tudi z večjo avtomatizacijo strojev ni prišlo do popolne odtujitve med ljudmi in stroji. Stroj v odnosu sodelovanja v procesu produkcije objekta pooseblja afiniteto med človekom in materialnim svetom. Takšno razmerje se neprestano preoblikuje v povezavi s spreminjajočo se tehnologijo.
21Socialistična ideologija je propagirala idejo o zmagi človeka nad tehnologijo; človek je tisti, ki je premagal stroj. Vendar pa imajo delavci do stroja še danes poseben odnos. Po eni strani ga nadzirajo, hkrati pa so od njega tudi odvisni, saj so števci na stroju tisti, ki določajo njihovo normo. Upokojena delavka mi je rekla: Jaz sem imela stroj vedno tako rada kot rožico. Ti mi daješ kruh, sem rekla, ti mi lepo laufaš, da se ni kaj naredilo, da me ni kdaj prijelo. Jaz sem vedno tako imela z njim, kot da se pogovarjam.
22Delo za strojem kaže na specifično znanje in spretnosti. Po drugi strani pa je tako v preteklosti kot v sodobnosti obstajala in obstaja nevarnost, da delavki ali delavcu stroj odtrga prst ali roko ali ju še težje poškoduje ter tako dokončno onemogoči njuno delo v proizvodnji. O takih primerih kroži po proizvodnji veliko zgodb in skoraj vsak zaposleni v proizvodnji zna povedati kakšno.
23Interpretacije delavcev o tehnološkem razvoju se povezujejo s spominom na stroje. So delavke tako jokale za strojem
, je rekel vzdrževalec, ko so v proizvodni hali razstavili star stroj. Novi, računalniško vodeni stroji so hitrejši, za delavke in delavce prehitri. Ker so nekatera dela avtomatizirana, nekatera delovna mesta tudi ukinjajo. Pod vtisom ideje o modernizaciji delavke in delavci to sprejemajo in pripisujejo tehnološkemu razvoju.
1Po mnenju uslužbenke Predilnice Litija[kr.] je srečen tisti, ki je v glavi naredil preklop
s socializmom. Vodstvo v proizvodnji poudarja, da se je treba znebiti socialistične tradicije. Vodja oddelka mi je v pogovoru rekel: Včasih so si delavci dovolili reči vse in so lahko čisto skritizirali majstra, zdaj tega ni, več je avtoritete, da je jasno vsakemu, kje je njegovo mesto, da se delavec ne vtika v delo stroke, da ne reče, ta stroj bi moral tako, ta pa tako. Da se ne ugovarja.
Upravitelji tovarne poskušajo s prilagajanjem menedžerskih tehnik, ki jih večinoma prevzemajo iz nemškega prostora (izhajajo pa tudi iz ZDA[kr.] ali z Japonske[kr.]), doseči višjo raven učinkovitosti in produktivnosti. Z ekonomsko in politično spremembo se meri in nagrajuje posameznika po učinku. Ključni paroli sodobnega upravljanja sta prilagodljivost in kvaliteta, na področju upravljanja človeških virov (human resource management), ki v sodobnosti med upravitelji podjetij pridobiva vedno večji ugled, pa zadovoljstvo kolektiva.
2Upravitelji v tovarni utemeljujejo sodobne strategije ob kritiki oz. v opoziciji do preteklega socialističnega sistema, ki ga označujejo kot neučinkovitega, pogosto ga poimenujejo kot demokracijo v narekovajih, kjer so bili delavci preveč svobodni in preveč zaščiteni (s čimer se velikokrat strinjajo tudi delavci). V primerjavi s sodobnim racionalizmom prostega trga socializem portretirajo kot čustveni sistem. Tovarna je gospodarsko podjetje in ne socialna ustanova, mi je v pogovoru razložila uslužbenka in ob tem dodala, da je bila najprej huda, ko so drugi tako govorili, zdaj pa razume, da mora biti tako. Takšni pogledi predstavljajo socialistično podjetje kot socialni ventil, ki je preprečeval nemire, ni pa skrbel za dobiček in zahteve trga. Zdaj,
kot je razložil vodja, se tako dela selekcija, medtem ko je socializem podpiral lenobo
.
3Kljub temu da vodje v tovarni v pogovorih neprestano opozarjajo na potrebo po avtomatizaciji telesnih gibov, temu v praksi ne sledijo popolnoma. Z novimi strategijami poskušajo podpirati in spodbujati tudi miselno delo in ne zgolj fizično izvajanje. Vodja v proizvodnji je večkrat ponovil, da v vodstvu težijo k večji samostojnosti delavcev. Njihov cilj namreč ni, da bi delavci delali zaradi strahu ali samo pod nadzorom, temveč da bi ponotranjili zahteve podjetja in jih izvajali samostojno.
4Kljub temu pa organizacija dela vnaša svojevrstno kontrolo (Foucault 1984: 176–177). Po japonskem sistemu organizacije dela, ki ga podpirajo tudi upravitelji Predilnice, je kontrola dosežena z načini, kjer imajo delavci več odgovornosti in večjo moč odločanja. Namesto direktnega nadzora so se oblikovale alternativne oblike, kot npr. odgovorna avtonomija (http://esrccoi.group.shef.ac.uk/worddocs/humrels.doc, 14. 12. 2005; Friedman 1977: 43–57).
5Po Fredericku W. Taylorju[os.] je kontrola znanja omogočila popoln nadzor nad delom in delavci. V tem smislu naj bi delavce disciplinirali s prenosom miselnega dela v pisarne. Monopol nad znanjem je upraviteljem v pisarnah omogočil nadzor (Braverman 1974: 113–119). Taylor[os.] je znanstveni menedžment definiral v upraviteljski centralizaciji in matematično izračunanih rezultatih človeka. Tayloristični znanstveni menedžment, ki so ga vpeljevala fordistična podjetja v ZDA[kr.] 117 in zahodni Evropi[kr.], je bil tudi v socialističnih tovarnah.118 Socialistične tovarne so uvajale podobne tehnike discipliniranja. Po tej strani so bile izkušnje dela enake v kapitalističnih in socialističnih podjetjih; delavci v obeh so se borili proti oblikam discipliniranja (Braverman 1974, Kate Brown 2000: 42; po Dunn 2004: 14). Pri primerjanju organizacije v socialističnih in fordističnih tovarnah pa moramo vseeno biti previdni. V praksi se je namreč organizacija dela v socialistični tovarni močno razlikovala od fordističnega ideala. Gre za različno centralizacijo moči, ki je v socialistični ekonomiji z načrtnim gospodarstvom potekala na državni ravni (Dunn 2004: 15). Politične odločitve, kvotni sistemi in pomanjkanje strojne opreme so upravitelje socialističnih podjetij silile h kopičenju zalog, k razmišljanju in delovanju, kako si pridobiti nadzor nad temi viri. Kot smo že omenili, so pogajanja med delavci in upravitelji (predvsem vodji) potekala v proizvodnji, kar je rahljalo centralizacijo moči v tovarni (Burawoy in Lukacs 1992: 103, Verdery 1996: 63, Dunn 2001: 17). Načrtno gospodarstvo, pomanjkanje, inovativnost upraviteljev in zaposlenih ter posledično njihova improvizacija onemogočajo neposredno primerjanje organizacije in izkušenj dela v socialističnih ter kapitalističnih podjetjih (Dunn 2004: 18).
6Taylorjevi [os.]matematični izračuni v kapitalistični industriji sčasoma niso bili zadostni, zato so se začeli upravitelji z večjo resnostjo posvečati vprašanjem notranje motivacije delavcev. Psihologi, sociologi in antropologi so rešitve iskali v oblikovanju nove discipline – upravljanje človeških virov. Pri tem je ključnega pomena postalo vprašanje, kako oblikovati kolektiv in krepiti pripadnost zaposlenih podjetju (Wright 1994).
7Danes opažam, da pripadnost podjetju sploh ni taka, kot je bila. Mogoče bomo s takšnimi ukrepi, kot smo jih imeli včasih, ko je bilo samoupravljanje, pa smo imeli sestanke, kjer so vse svoje probleme povedali. Potem se je pa to po letu oseminosemdeset, devetinosemdeset popolnoma končalo. Prej smo imeli zbore delavcev, ko je direktor v proizvodnjo prišel, pa povedal. Potem pa so se te zadeve popolnoma ukinile.«
Ukrepi, na katere se sklicuje uslužbenka, so novi projekti vodstva, znani tudi kot izboljšave s strani delavcev
« ali sugestije delavcev
, s katerimi poskušajo upravitelji krepiti pripadnost tovarni. Vodstvo sicer utemeljuje nove strategije v nasprotju s socializmom, vendar jih kljub temu delavcem večkrat predstavi na takšen način, da poudari kontinuiteto s preteklostjo; če citiram vodjo oddelka v Predilnici: Delavcem na dušo popiham, da je spet malo po starem.
8Najboljši predlog delavke oz. delavca vodstvo Predilnice nagradi. Ime nagrajenke oz. nagrajenca meseca in leta je zapisano na elektronski tabli nad vratarnico pred vhodom v tovarno. Kot mi je zagotovila uslužbenka, pa namen nagrade ni toliko v denarju, kot v občutku, da se upoštevajo
.
9Kot že rečeno, je treba pogledati, kako nove vizije in strategije realizirajo vodstvo in delavci v praksi (prim. Rofel 2001). Pomembno vlogo pri takšnih realizacijah ima prav spomin. Pri tem igra pomembno vlogo tudi dejstvo, da je direktor domačin, nekdanji štipendist tovarne, doma iz bližnje okolice kot večina drugih zaposlenih na vodstvenih položajih. Predilnice ne vodi tujec, kot mi je rekel informator, ki bi mu bilo vseeno, kaj se dogaja s tovarno, temveč so to ljudje, ki so v tovarni že dolgo časa.
10Strategi sodobnega upravljanja in vodenja podjetij so oblikovali mednarodne standarde, ki naj bi kupcem zagotavljali zanesljivost podjetij. Takšni mednarodni standardi pa dejansko poskušajo avtoritativno poenotiti notranje organizacije raznolikih podjetij v različnih državah. Strategije ne preoblikujejo le delovnih mest in organizacije dela, temveč tudi delavk in delavcev. S strategijami poskušajo menedžerji delavce preoblikovati v samoaktivirane
in samonadzorovane
subjekte (Shore in Wright 2000; po Dunn 2004: 20). Oblike upravljanja in organizacija dela torej ne spreminjajo le dela in delovnega prostora, temveč tudi ljudi in njihova telesa (Martin 1994). Ob razmišljanju o spominu je pomembno misliti na diskurz o delu in delavcu v mednarodnem prostoru, saj gre za diskurz, v katerem se vzpostavlja spomin.
11Notranjo organizacijo dela v Predilnici Litija[kr.] diktirajo tudi standardi ISO (9001 2000) in strategija 20 ključev. Z ISO-standardi so upravitelji podjetij, ki se ukvarjajo z različnimi dejavnostmi, zavezani mednarodnim pravilom.119 Standardi ISO (9001 2000) združujejo vse zahteve celostnega obvladovanja kakovosti - total quality managementa in so ena najbolj razširjenih strategij. Po Sloveniji se je začela širiti po letu 1992, ko je bil izdelan Nacionalni program kakovosti RS (Svetec 1994: 220). Sistem 20 ključev (po japonskem profesorju Iwau Kobayashiju[os.]) je definiran kot celostna metoda za vpeljevanje stalnih izboljšav v podjetje zaradi lažjega in hitrejšega doseganja strateških ciljev. V Predilnici so ga začeli uvajati leta 2000 in ga izvajajo ob sodelovanju svetovalne službe Deloitte & Touche. Vanj je vključeno tudi izobraževanje o varstvu in zdravju pri delu, tehnoloških postopkih predenja in razlage različnih zakonov delovnega prava.
12Strategija 20 ključev uvaja več odgovornosti in nalog za posameznega delavca in vključuje vse zaposlene v Predilnici, kar naj bi v končni fazi omogočilo večje zadovoljstvo kolektiva. O ključih je predvsem veliko govorilo vodstvo, tudi na oglasnih deskah so visele tabele in grafi z razlagami strukture ključev, medtem ko se delavci na ključe pogosto obračajo kot na tiste ključe
in ne vedo prav dobro, koliko jih je in kaj naj bi pomenili.
13Nove strategije naj bi poleg prilagodljivosti delavcev zagotovile več reda, zato je delitev dela točno določena in se veže na odgovornost. Vodstvo uveljavlja takšne strategije v nasprotju s spominom na socialistično preteklost: Treba je res delati, bolj odgovorno delati, včasih je bilo to res malo bolj po partizansko, po domače vse skupaj. Manj reda je bilo, ljudje so bili mogoče bolj svobodni, no, preveč. Kot vodja izmene sem imel včasih kar probleme s tisto demokracijo v narekovajih.
Vodja oddelka ob tem dodaja, da so bili včasih drugačni odnosi in so se delavci bolj upoštevali.
14Inovacije, novi predlogi in izboljšave so nagrajeni. Na oglasni deski v proizvodni hali je pripet spisek predlagateljev novitet oz. izboljšav, na seznamu so kot predlagatelji napisani predvsem vzdrževalci in pomočniki vodij. Delavci za stroji, zlasti ženske, redkeje posredujejo predloge. Delavke so mi v garderobi rekle, da če dajo kakšen predlog, se pa vsi smejijo.120 Z zahtevo po večji učinkovitosti je ob delu za strojem še težje razmišljati o novitetah. Četudi delavka ali delavec naredita nekaj novega v praksi, pogosto o tem kasneje ne razmišljata in ne razvijeta ideje do predloga. Kot je rekel vzdrževalec, lahko v svoji pisarni o novitetah razmišljajo vodje, tisti, ki so za stroji oz. tudi vzdrževalci, pa nimajo časa. Ni jim odmerjen čas za miselno delo, saj so plačani po fizičnem učinku. Vendar pa mi je vzdrževalec zatrdil, da so bili v proizvodnji vsi veseli, ko je leta 2004 letno nagrado za izboljšave dobila delavka. Nagrada je bila pralni stroj. Se mi zdi, da je nekaj časa to bolje šlo in je bilo objavljeno tudi vsak mesec. Zdaj pa je kar za dva meseca, tri mesece skupaj. Ne vem, a smo že tako pametni ratali, smo že vse skupaj odkrili? Je pa tudi tako, če ti delaš, se tudi vmes kaj spomniš, pa narediš, a potem ne rečeš naprej, ker v bistvu je to treba, da sam sebi olajšaš delo. Tisti, ki pride za tabo, bo mogoče pa drugače delal, pa svoj sistem imel. Veš, kako je to, mi delamo, šefi pa, ne bom rekel, da imajo čas, ampak verjetno takrat, ko on sedi v pisarni, razmišlja o stroju in se nekaj spomni in to lahko izvede. Jaz pa, če se slučajno kaj spomnim, moram svoje delo pustiti na miru, pa potem tisto poskušati. Mogoče v praksi že narediš, pa obenem še ne veš, da si kaj koristnega naredil.
15Vzdrževalec navaja, da si ti prilagodiš delo
, po novih strategijah pa nič ni prepuščeno naključju, posamezni delavec naj bi se prilagodil predpisanemu delovnemu postopku in ne obratno. Z uvajanjem različnih strategij so vsi delovni postopki, ki so pomembni za notranje delovanje tovarne, zapisani v obliki pravil ali navodil, mi je razložil pomočnik vodje oddelka. Delovanje podjetja je zagotovljeno v celoti, če mene ni in pride nekdo drug, je delo že utečeno, da ni treba vsakemu Amerike[kr.] odkrivati, tako kot so včasih
. Delovni procesi so predpisani, popisani in določeni. S takšnim popisom je delovno mesto pripravljeno za drugega, s tem postajajo zamenljivi vsi zaposleni, čeprav nekateri bolj in drugi manj. Danes so cenjeni strokovni profili ljudi.
16Za zaposlene v proizvodnji ostaja delo tudi v sodobnem času temeljna vrednota. Zaposlitev za krajši delovni čas je označena negativno. V takih interpretacijah je torej lenoba vzrok za polovični delovni čas, tisti, ki zaradi bolezni delajo polovično, pa za vzrok pogosto navajajo obolenja hrbtenice in psihične razloge.
17Kljub temu da so se v sodobnem času povečale predvsem napetosti med delavkami, delavci ter vzdrževalci na eni strani in vodstvom ter upravitelji na drugi, to ni pripomoglo k večji kohezivnosti med delavci. Pritisk dela oblikuje konflikte, ki se spremenijo v tekmovalnost v skupini, kar je rezultat organizacije dela. Z ekonomskimi reformami je tekmovalnost prestavljena od kolektiva k individuumu. Upravitelji po eni strani razmišljajo o tem, da bi za spodbudo in občutke napredovanja v plačilnem sistemu uvajali več razlik med delavci, po drugi strani pa se nekateri sprašujejo, zakaj med delavkami in delavci v proizvodnji ni večje povezanosti.
18Na sindikalnem izletu leta 2005 sem se ob večerji pogovarjala z majstrom in delavcem, ki sta delala v različnih oddelkih. Majster je rekel, da ne razume vzrokov za tekmovalnost med delavkami in se sprašuje, zakaj ne držijo druga z drugo. Sama sem sicer v proizvodnji delala le mesec in pol, vendar sem hitro ugotovila, da so upravitelji sami spodbujali tekmovanje med posameznicami; upoštevala se je namreč delovna uspešnost. Medtem ko je majster trdil, da delovna uspešnost ni bila pomembna, saj je bila v denarju minimalna in se je obseg oz. rezultat dela na stroju izračunal že vnaprej, je delavec vztrajal, da ni pomembno, kolikšna je bila, vendar je bila. Delavci v proizvodnji niso vedeli, kakšna je bila dejansko razlika v denarju in se jim to sploh ni zdelo tako pomembno. Številni pa so se – podobno kot delavec na večerji – v svojih razlagah navezovali na leto 1990, ko so upravitelji postavili delovno uspešnost za enega temeljnih kriterijev pri odpuščanju delavcev. Ob odpuščanju leta 1990 in predvsem leta 1991 so se delavci pritoževali na delavski svet zaradi varstva delavskih pravic. Veliko tožb je bilo usmerjenih na kriterij delovne uspešnosti, ki se je ugotavljala za zadnji dve leti. Upravni odbor Predilnice Litija[kr.] je leta 1991 sprejel kriterije za določanje trajnih presežnih delavcev, kjer je kot temeljni kriterij opredelil delovno uspešnost.121 Delovno uspešnost naj bi določali neposredni vodje na osnovi dodeljenih točk za uspešnost, doseganje norme, nagrajevanje in disciplinskih kazni.
19V proizvodnji še danes vsi kriteriju delovne uspešnosti pripisujejo ključni pomen. V arhivskih dokumentih Predilnice je zapisano, da so odvetniki delavcev ob odpuščanju v devetdesetih letih v svojih pritožbah poudarjali prav dejstvo, da kriterij delovne uspešnosti že pred tem ni bil določen kot merilo. Kljub temu da je delavec v pogovoru ob sindikalni večerji vztrajal pri sodobnem pomenu delovne uspešnosti v proizvodnji, je vendar dodal, da je bil socializem pravičnejši, saj so bili v proizvodnji nagrajevani glede na to, koliko so bili uspešni. Hkrati je majstru v pogovoru razlagal, da večjo tekmovalnost med delavkami danes spodbuja njihova psihična preobremenjenost. Na vse je treba paziti,
« je začel pripovedovati, na kvaliteto, na kvantiteto, treba je počistiti prostor okoli stroja in sam stroj
.
20Medtem ko ob pripovedovanju preteklih izkušenj upokojenke izpostavljajo fizično preobremenjenost, je v sodobnem času v ospredju psihična. Tudi razlogi za invalidsko upokojitev in bolniške se spreminjajo, me je opozoril upravitelj; v sodobnem času narašča število depresij in anksioznih stanj, kar se mi zdi zelo relevantna opazka. V preteklosti je fizično delo v tekstilni industriji spreminjalo telo in povzročalo telesne anomalije. V sodobnem času sicer še vedno prevladujejo obolenja hrbtenice, v ospredje pa vendar prihajajo psihični vzroki.122
21Pridnost in predanost delu sta vrednoti, ki ostajata v sodobnem tovarniškem prostoru pomembni. V intervjujih so se delavke in delavci pohvalili, da so v tovarni že dvajset ali trideset let in pri tem niso bili skoraj nikoli na bolniški. Po takšnih kriterijih ocenjujejo tudi sodelavce. Delavka, ki so jo zaradi presežkov delovne sile leta 1990 začasno odpustili, je krivdo in razloge za odpust iskala pri sebi. Ni mogla razumeti, da so jo odpustili, saj, kot je zatrdila, nikoli ni bila veliko na bolniški in je vedno pridno delala.
22Zdaj so nastopili standardi evropskega delavca, zato drugačni odnosi, manj svobode, pa tudi vodstvu, tovarni si pomemben, dokler si zdrav. Ti, ki gredo na bolniško, imajo kakšne probleme, takrat si pa takoj bolj postranski. Dokler si zdrav, je super, ko pa nisi več zdrav, si pa po eni strani za odpis, nisi več tako potreben.
Delavki v citatu se to v sodobnem času zdi razumljivo. Spremenili naj bi se torej časi. Če hočemo iti v Evropo[kr.], moramo sprejeti, da se je ta prelom zgodil
, mi je v pogovoru razložil tehnični delavec. Pri takih razlagah, ki jih podpirajo upravitelji tovarne in ekonomske politike, pa ne gre le za vprašanje političnega vstopa Slovenije[kr.] v EU[kr.] leta 2004, temveč retoriko ekonomistov in gospodarstvenikov o konkurenci na evropskem trgu. Informatorji pod vtisom razlag o globalizaciji in večni tekmi po načelu boja za obstanek socializem pogosto označujejo kot nasprotje sodobnega konkurenčnega tržnega sistema: To je bilo treba enkrat plačati, ta sistem se je moral enkrat zrušiti.
Citirani vzdrževalec se v govoru obrača na socializem kot na sistem neprestane inflacije in dolgov. V takšnem imaginariju so reprezentacije tovarniškega dela v socialističnem času drugačne: Samo potem smo pa že malce preračunljivi postali, smo rekli, da se ne splača delati za državo, ker več si delal, manj je bila vredna.
23Vendar pa se zgoraj citirana delavka kot številne sodelavke in sodelavci sprašuje, kje se danes kažejo rezultati pridnega dela: Če si priden in dobro delaš, bi moral biti nagrajevan za to in ko so dobički, bi morali imeti kaj od tega
. Delo ostaja vrednota, za katero pričakujejo družbeno potrditev, ki naj bi se med drugim realizirala tudi v plačilu ali nagradi, tako materialni kot nematerialni, in predvsem v razdelitvi dobička, tako kot se je po njihovem pripovedovanju delo vrednotilo v preteklosti. Zato
, so večkrat povedale delavke, pričakujemo več, saj smo videli, koliko so vložili, pa ni sprememb, bi radi videli tudi kak dobiček, pa da se bi kaj poznalo pri boljših pogojih, pa ni nič. Saj ne more biti, če je ljudi vedno manj, produktivnost pa raste.
1Vprašanje, kdo vrednoti delo in kako ga vrednoti, je eno temeljnih vprašanj pri analizi pomenske konstrukcije dela v življenju in spominu ljudi. V tem poglavju obravnavam tovarniško delo in v to niso vključene pripovedi o dodatnih zaslužkih ali drugih neplačanih opravilih (kot npr. gospodinjstvo). Številne delavke in delavci Predilnice ter drugih tekstilnih tovarn so se poleg tovarniškega dela v preteklosti ukvarjali – in se še vedno ukvarjajo – s kmetijstvom. Kot povedo nekdanji direktorji, je to ljudem omogočalo lažje preživetje. Tako naj bi bilo tudi danes. Kmetijstvo v tem primeru ni vir glavnega zaslužka, saj ljudje večinoma pridelujejo za lastne potrebe oz. za izmenjavo s sosedi, sorodniki in tudi sodelavci. Čeprav bi bilo to vprašanje vsekakor potrebno obravnave, se na tem mestu ne osredotočam na takšne dodatne zaslužke, niti na sivo ekonomijo ali črni trg.
2Ne smemo pozabiti na vlogo javnega diskurza o pomenu industrijskega dela, ki je v preteklem političnem režimu utemeljeval ključno mesto delavke ali delavca in njunega dela. Po analizi pripovedi ugotavljam, kako močno je vplival na njuno doživljanje delovnega okolja. Hkrati je organizacijska struktura tovarne krepila pripadnost tovarni in s tem njuno mesto v socialnem prostoru.
3Kot je prepričan nekdanji direktor tekstilne tovarne iz okolice glavnega mesta Ljubljane[kr.]: Ljudje niso bili predani socializmu, temveč delu.
S spominom na pretekli pomen dela pa delavke in delavci utemeljujejo svoja pričakovanja in zahteve tudi v spremenjenem sodobnem socialnem okolju.
4Socialistična ideologija je delo utemeljevala kot osrednji princip tvorjenja družbene identitete, družbenega položaja in eksistenčne varnosti človeka. Avtorji, ki so se ukvarjali s postsocializmom in raziskovali socialistične prakse v industrijskih prostorih, so ugotavljali, da so se vsakdanje delovne prakse povezovale z lokalnimi socialnimi konteksti in proizvajale lastne norme in hierarhije, osvobojene ideološke retorike države (Ashwin 1992: 245–272; Niedermüller 2004; Berdahl, Bunzl in Lampland 2000; Verdery in Burawoy 1999: 1–18). Zaposlitev je določala življenje v enem družbenem in kulturnem prostoru. Hkrati je pri tem pomembna tudi finančna plat zaposlitve v tovarni, ki jo v intervjujih izpostavljajo delavke in delavci.
5Pri analiziranju socialističnega dela moramo biti torej previdni, da z razločevanjem med kapitalističnim in socialističnim načinom dela ne ponavljamo že oblikovanega razlikovanja. Ob tem se sklicujem na Simona Clarka[os.] in njegove sodelavce (Clark idr. 1995), ki postavljajo pomensko konstrukcijo dela v Rusiji v popolno nasprotje kapitalističnih zahodnih držav. Dediščino socialistične preteklosti avtorji utemeljujejo s predpostavko, da so ljudje v socializmu delali zaradi ideologije dela, ljudje na kapitalističnem zahodu pa zaradi denarja. V tem primeru je analiza postsocializma namreč tista, ki ob razlagi (post)socialistične drugačnosti sama konstruira socialistično Drugega. Bistveno je torej v analitično perspektivo zajeti preplet obeh ravni, tako materialni kot simbolni pomen dela, tovarne in spreminjanje teh pomenov.
6Antropologinja Sandra Wallman[os.] (2004) opozarja na pomene, ki jih ima delo v posamezni skupnosti in družbi. Formalna zaposlitev pomeni v različnih okoliščinah različne stvari; lahko gre za kontrolo nad negotovostjo v prihodnosti, kar je predvsem v sodobnem družbenem prostoru ključnega pomena.
7Brezposelnost prinaša poleg ekonomske in finančne tudi drugačne izgube, kot npr. izgubo identitete, statusa in strukturiranja časa. Etnolog Gorazd Makarovič[os.] ugotavlja, da je brezposelnost težka tudi zaradi občutka družbene nekoristnosti in spremenjenega dnevnega življenjskega ritma (Makarovič 1995: 345). Delo namreč zajema artikuliranje informacij, igranje vlog, simbolno afirmacijo osebnega pomena, procese skupinskih razmejevanj in oblikovanj identitet.
8Analiza pomenov, ki jih delu v tekstilni tovarni pripisujejo različni akterji, je pomembna pri obravnavi socialnega spomina. Gre za diskurz, v katerem se vzpostavljajo spomini in izkušnje ljudi. Odsotnost govora o industrijskih delavcih v vsakdanjem in javnem življenju ali pa konkretni govori o deindustrializaciji oz. razprave o globalizaciji sooblikujejo specifične spomine.123 Kot že rečeno, se z novimi strategijami upravljanja spreminja pomen delavca na delovnem mestu in dela nasploh. Treba je torej preučiti diskurz o industrijskem delu, tovarni in delavki ter delavcu v sodobnem prostoru, ko razmišljamo o njunem spominu.
9Upravitelji Predilnice so prepričani, da v sodobnem svetu preživijo dobri in uspešni. Podobne so razlage delavcev v proizvodnji, da na delovnem mestu ostane tisti, ki je priden in ima voljo do dela. Reprezentacije preteklosti pri zaposlenih se prepletajo z njihovo sodobno pozicijo: Predilnica je namreč tovarna, ki deluje. Vsekakor igra to dejstvo pomembno vlogo pri oblikovanju spomina, saj s spominom na preteklost upokojeni in še zaposleni v Predilnici utemeljujejo sodobne položaje, to pa se kaže na različne načine. Administrativni birokrati in tovarniški upravitelji v imenu večje učinkovitosti spodbujajo različne oblike discipliniranja delavcev ter zaposlenih. Z definiranjem odgovornosti posameznika in intenzivnejšo hierarhizacijo utemeljujejo idejo samoodgovornosti. Obnašanje, ki ga takšne kategorizacije ne priznavajo, je v tovarni in javnem diskurzu ekonomskih elit označeno kot ostanek preteklih socialističnih časov. Vendar spomin na preteklost in pretekle izkušnje socialističnega časa v sodobnem prostoru in času uporabljajo vsi – tako vodstvo kot delavci.
10Spomin, ki je situacijsko oblikovan in se zato spreminja, temelji na dramatičnih poudarkih preloma pred socializmom in po njem. Sodobne pripovedi o strategijah preživetja kažejo, da odnos ljudi do preteklosti ni popolnoma prelomen. Ljudje se sklicujejo na socialistično preteklost ob interpretaciji kapitalistične sedanjosti in utemeljevanju položaja delavcev ali podjetja. Preteklosti torej ni mogoče misliti brez sodobnosti.
107 Nekdanji sindikalni predstavniki in direktorji opozarjajo na preteklo privilegiranost delavskega razreda tudi pri plači, po drugi strani pa tekstilne delavke poimenujejo lačni fond in ugotavljajo, da tekstilci znotraj industrije nikoli niso bili dobro plačani.
108 Kar pa ne pomeni, da se pretekle prakse vedno preoblikujejo v neformalne oblike (prim. Clarke 1995: 1–24).
109 Oštevilčeni so stroji in različne debeline niti. Tanjša je nit, težje je delati z njo.
110 Vloga in delo inštruktorice je predvsem učenje novih prišlekov v sukalnico.
111 Moški delavci za stroji delajo večinoma le v predpredilnici, kjer je delo na strojih samostojno.
112 Majster organizira delo in tako delavki omogoči nadaljevanje dela in izpolnitev norme.
113 Nekatera delovna mesta so šele pred kratkim postala tudi moška
.
114 Vodja izmene dodeli novo delavko oz. delavca najprej izkušeni delavki, ponavadi starejši, ali/in inštruktorici.
115 Tudi ob izobraževalnem seminarju za delavke in delavce, ki je potekal v Predilnici oktobra 2004, nam upravitelji niso razdelili pisnih skript, povzetkov, prav tako si nihče ni ničesar zapisoval.
116 (Opis European Commission: 2001, po Procoli 2004, prev. avt.)
117 Vendar pa taylorizem tudi v ZDA[kr.] ni bil uveden v celoti (Dunn 2004: 12).
118 Nad Taylorjem[os.] in znanstvenim menedžmentom se je navduševal tudi Lenin[os.] (Braverman 1974: 12).
119 Problemi nastopijo, kot me je opozoril vodja, ker so predpisi splošni in ne ustrezajo v celoti specializaciji podjetja, zato so tudi v vodstvu večkrat poudarili nesmiselnost popolnega držanja pravil.
120 Tudi v anketi, ki jo je naročilo vodstvo Predilnice, opravila pa družba Gral Iteo, so zaposleni predlagali, da bi bilo bolje, če bi bili predlogi pisni.
121 Iz zapisnika DS 25. 1.1991, arhiv Predilnica Litija.
122 Kar lahko seveda pomeni, da v preteklosti ni bilo takšnih diagnoz, primeri pa so vendarle bili.
123 Na pomen diskurzivnega prostora pri oblikovanju spomina je opozoril Ernst Van Alphen[os.]. Diskurzivni analitik je z analizo pripovedi preživelih v holokavstu ugotavljal, da diskurz, ki je na voljo preživelim, onemogoča artikulacijo in oblikovanje spominov (Van Alphen 1999: 27). Podobno je Darja Zaviršek[os.] odkrivala odsotnost diskurzivnega prostora za oblikovanje spominov hendikepiranih (Zaviršek 2000: 118).