V razpravi je predstavljen pomemben slovenski znanstvenik, kemik, ki se je vrnil po prvi svetovni vojni v domovino in pomagal po svojih najboljših močeh pri institucionalizaciji slovenske znanosti na leta 1919 ustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni, ko je imela oblast za tista znanstvena vprašanja, ki so obetala pomemben prispevek k razvoju gospodarstva, poseben posluh, pa se je posvetil v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti izgradnji modernega kemijskega inštituta. Kot znanstvenik je dosegel mednaroden ugled z raziskavami škroba, med leti 1935 in 1937 je bil rektor Univerze v Ljubljani, postal je član Slovenske akademije znanosti in znanosti in prejel je številna ugledna mednarodna priznanja. Bil pa je tudi veteran prve svetovne vojne.