Dvajset let po prezgodnji smrti Staneta Kavčiča in skoraj štirideset let po »Kavčičevi eri«, se zdi dober trenutek za časovno oddaljeno ovrednotenje dela in življenja politika, ki je verjel v socializem in komunizem, vendar pod pogojem, da se sistem prilagodi času in tokovom, ki so veli zunaj Jugoslavije. Do zdaj se je o Stanetu Kavčiču pisalo razmeroma malo, še posebej potem, ko se je polegel prah po izdaji njegovega Dnevnika in spominov leta 1988 in potem, ko njegova dediščina ni bila več potrebna za zagovarjanje takih ali drugačnih političnih ciljev v času osamosvajanja. Z natančnim pregledom političnega delovanja ter do danes najtemeljitejšim biografskim prikazom predvsem Kavčičevega zgodnjega življenja, skušata avtorja predstaviti Kavčiča mlajšim generacijam, ki se ga le medlo spomnijo ali pa so se rodile šele po opisanih dogodkih, starejši pa prikazati ozadje celotnega dogajanja.