Znani britanski zgodovinar Eric Hobsbawm je pred nedavnim opozoril, da je bilo v središču pozornosti raziskovalcev preteklosti nekdaj predvsem vprašanje: »Kaj se je zgodilo, kdaj in kako?«, že nekaj časa pa zgodovinarje vse bolj zaposluje vprašanje: »Kako so ljudje nekdaj živeli in kako doživljali to, kar se je dogajalo, torej kako so čutili svet in čas, v katerem so se znašli«. Knjiga Branka Marušiča o Mejačevih iz Komende je naravnost zgled zgodovine, ki sega ob samo po sebi razumljivem upoštevanju zgodovinskega časa, prostora in dogodkov daleč pod politično dogodkovno površje in usmerja pogled h konkretnim ljudem, njihovim medsebojnim odnosom, včasih zelo protislovnim življenjskim zgodbam in nič manj raznolikim življenjskim usodam. Knjiga bi pravzaprav morala imeti naslov »Saga o Mejačevini in Mejačevih«, saj govori o vzponu in propadu velike, ugledne, politično angažirane kmečko-trgovske, pa tudi gostilničarske družine z razvejanim sorodstvom in zvezami, ki so med obema vojnama segale v sam vrh slovenske katoliške politike.