Življenjska raven slovenskega prebivalstva se je od prvega desetletja po drugi svetovni vojni tako z vidika materialne eksistenčne osnove posameznika in družine kot tudi z vidika družbene blaginje postopoma izboljševala do izteka sedemdesetih let preteklega stoletja. Socialno‑ekonomski položaj, tako premoženje kot ekonomska in socialna varnost slovenskih gospodinjstev vseh tipov (kmečkih, mešanih in nekmečkih), se je dvigal. Ciljna usmerjenost socialističnega družbenoekonomskega sistema k polni zaposlenosti in stalnosti dela je ljudem omogočila visoko stopnjo socialne varnosti. Iz zaposlitvenega statusa si je prebivalstvo zagotavljalo večji del socialnih pravic in hkrati je iz njega izhajala njihova finančna sposobnost zadovoljiti svoje potrebe oziroma pokriti stroške življenja. Dinamika zadovoljevanja človekovih potreb z materialnimi in nematerialnimi dobrinami ter storitvami družbenih služb se je odvijala v razmerah samoupravnega socializma, za katerega je bila značilna nestabilnost. Ta se je odražala tudi v glavnih prvinah življenjske ravni tako z vidika materialne kot družbene blaginje. Življenjska raven slovenskega prebivalstva s svojimi elementarnimi sestavinami je do izteka sedemdesetih let z nihanji naraščala, s poglabljanjem vsesplošne krize v državi v osemdesetih letih pa se je začela poslabševati. Do konca sedemdesetih let so z nihanji naraščali osebni dohodki in sta se povečevali tudi kupna moč prebivalstva in osebna potrošnja; izboljševala se je družbena blaginja. V osemdesetih letih pa so se v pogojih vse globlje krize vsi dejavniki oblikovanja življenjske ravni poslabševali. Vir: JAK