Prispevek obravnava legitimacijsko vlogo petih kongresov Zveze komunistov Jugoslavije med letoma 1958 in 1978. Izhaja iz predpostavke, da so partijski kongresi več kot o smernicah jugoslovanske politike povedali o tem, kako so komunistične elite legitimirale svojo oblast in tako ponudi svež pristop k preučevanju pomena komunističnih kongresov. Konceptualni okvir legitimnosti oblasti si prispevek izposodi iz družbene teorije. Na podlagi analize kongresnih referatov vodilnih jugoslovanskih komunistov se osredotoči na vprašanje, kakšno vlogo so pri upravičevanju komunistične oblasti zavzemali trije legitimacijski viri: ideologija, ljudska suverenost in učinkovitost. Prispevek ugotavlja, da je v obravnavanem obdobju osrednji vir legitimnosti jugoslovanske oblasti predstavljal samoupravni socializem, ki se je učinkovito prepletal tudi z drugima dvema legitimacijskima viroma. Marksistični elementi so bili v ospredju zlasti konec petdesetih in v sedemdesetih letih, medtem ko se je pomen kolektivne volje ljudstva precej enakomerno poudarjal na vseh obravnavanih kongresih. Element gospodarske učinkovitosti režima z življenjskim standardom na čelu je pomembno vlogo pridobil v šestdesetih, njegov pomen pa je nenehno rasel vse do konca obravnavanega obdobja.