Članek prikazuje izvedbo agrarne reforme in hkrati z njo potekajočo kolonizacijo v 18 naseljih lendavskega območja v obdobju med obema svetovnima vojnama. Avtor je posebno pozornost namenil spremembam posestne in nacionalne strukture omenjenega območja, saj sta delitev agrarne zemlje in naseljevanje prav na teh dveh področjih povzročila največ sprememb. Kljub temu, da so med agrarno reformo razdelili skoraj vso obdelovalno zemljo veleposestva Esterházy, ta ni rešila največjega problema lendavskega območja, to je usode velikega števila malih posestnikov, ki so bili izpostavljeni revščini in pomanjkanju. S tem da so obdelovalne površine veleposestva v glavnem razdelili med slovenske koloniste iz Primorske in Istre ter Slovence iz Prekmurja in Hrvate iz Međimurja, so se težave in nasprotja še bolj poglobila. Po eni strani je agrarna reforma tukajšnje Madžare povsem izključila iz delitve agrarnih površin, zaradi česar je postalo ogroženo preživetje velikega števila malih madžarskih posestnikov. Po drugi strani pa je bila gospodarska rast v novonastalih kolonijah počasna, večina kolonistov ni bila sposobna preživeti brez pomoči države. Poleg sprememb posestne strukture in narodnostne sestave prebivalstva lendavskega območja je avtor predvsem s pomočjo arhivskih virov prikazal tudi samo izvedbo agrarne reforme in kolonizacije v okolici Dolnje Lendave, ki se kljub marsikateri podobnosti z nekaterih vidikov razlikuje od splošne prakse v državi.