Avtor predstavlja značilne poteze politike v jugoslovanski vojski t. i. druge Jugoslavije in njeno politizacijo zlasti v obdobju po smrti vrhovnega komandanta, predsednika države Josipa Broza-Tita. Poudarek je na političnem delovanju vojske oziroma njenega vrha (predvsem v podobi zveznih sekretarjev za ljudsko obrambo) v času, ko sta se v Jugoslaviji v drugi polovici osemdesetih let oblikovali dve viziji nadaljnjega razvoja države - na eni strani so se v Srbiji - s poudarkom na nacionalizmu - zavzemali za prevlado Srbije in srbstva v Jugoslaviji ter za centralizacijo delovanja ustavno federativne države, na drugi strani pa se je v Sloveniji začel proces demokratizacije političnega življenja in so se krepile zahteve po reformi federativnega ustroja države in po močnejšem položaju posameznih jugoslovanskih republik v razmerju do centralne oblasti. Vojaški vrh se je politično opredelil za srbsko vizijo in videl v slovenski politiki nasprotnika, ki ga je treba "pokoriti" s političnimi ali pa - v primeru da to ne bi bilo mogoče - z vojaškimi sredstvi (možnost vojaškega udara). Jugoslovanska vojska je v tem obdobju v političnem življenju nastopala kot dokaj samostojen in vpliven politični subjekt.