Avtor v članku orisuje zgodovino Narodnega doma v Celju, ki je bil v času pred letom 1914 prizorišče slovenskega političnega, gospodarskega in družbenega življenja v mestu. Boj za Narodni dom seje začel že leta 1891, z nakupom zemljišča v središču mesta, končal pa z njegovo izgradnjo leta 1897. Nadalje avtor ugotavlja, da je v prvi svetovni vojni dvorana Narodnega doma služila kot vojaška bolnica, po prevratu pa je Narodni dom sicer izgubil ekskluzivni nacionalni naboj in statusno postal enakovreden drugim poslopjem v mestu, vendar pa se je v Narodnem domu še naprej odvijala paleta dogajanj. Z nemško okupacijo je Narodni dom doživel žalostno usodo, saj so mu odstranili vse arhitekturne členitve in bogastva ter vanj namestili Štajersko domovinsko zvezo, spomladi 1945 pa je letalska bomba angloameriških sil porušila še zahodni trakt Narodnega doma, ki so ga kasneje brez upoštevanja osnovnih arhitekturnih elementov ponovno zgradili. Z "novim" izgledom in poškodbami je Narodni dom živel tudi po osvoboditvi. Nudil je zavetje tako kulturi, kot tudi upravnim organom nove oblasti. Še danes imata v Narodnem domu sedež Mestna občina Celje in Upravna enota Celje. Osiromašeno arhitekturo Narodnega doma so s prvo fazo začeli prenavljati leta 1976, v drugi fazi prenove Narodnega doma (1988) so se lotili vogalnega dela stavbe in mu povrnili star izgled, leta 1991 pa v zadnji fazi povsem prenovili še zunanjščino Narodnega doma in mu vrnili prvotni izgled.