Avtor v sestavku na osnovi arhivskih virov rekonstruira razvoj ptujskega gradbeništva med koncem 16. in koncem 19. stoletja ter ugotavlja, da sploh ni bilo tako skromno, kot se navadno misli. Vsa ta stoletja je bilo cehovsko organizirano ter v glavnem omejeno na svoje območje, vendar pa je v nekaj primerih preseglo ta okvir tako po geografski kot po kvalitetni in celo umetnostni plati.