logo
POPISI

/

Serijske publikacije

/

Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino

Benediktinci in grofje Celjski

Zgornja Savinjska dolina v srednjem veku
Avtor(ji):Miha Kosi
Soavtor(ji):Miha Preinfalk (odg. ur.), Barbara Šterbenc Svetina (teh. ur.), Manca Gašperšič (prev.), Rok Janežič (lekt.)
Leto:2025
Založnik(i):Zveza zgodovinskih društev, Ljubljana
Vir(i):Kronika, 2025, št. 3
Jezik(i):slovenščina, angleščina
Vrst(e) gradiva:besedilo
Ključne besede:Zgornja Savinjska dolina, srednji vek, Gornji Grad, benediktinski samostan, kolonizacija, grofje Vovbrški, grofje Celjski, odvetništvo, trgi, Upper Savinja Valley, Middle Ages, Benedictine monastery, Benedictine abbey in Gornji Grad, colonization, Counts of Heunburg (Vovbre), Lords of Sanneck, lords of Sannegg (Žovnek), Counts of Cilli (Celje), advocate, market towns
Identifikator:https://doi.org/10.56420/Kronika.73.3.01
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Miha Kosi je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna

Datoteke (2)
Povezava:https://ojs.inz.si/kronika/article/view/5293
Ime:kronika_2025-3.pdf
Velikost:21.72MB
Format:
Stalna povezava:https://hdl.handle.net/11686/file61978
Odpri
Prenesi
Opis

Celotna Zgornja Savinjska dolina je bila v začetku 12. stoletja veliko zemljiško gospostvo Bavarca Diepolda de Chagere s središčem v Gornjem Gradu. Leta 1140 ga je daroval za ustanovitev benediktinskega samostana, manjši del pa je pripadel Ogleju. Samostan je v 333 letih obstoja z obsežno kolonizacijo oblikoval kulturno krajino z ok. 750 kmetijami in urbanimi naselbinami (trgi) Gornji Grad, Ljubno in Rečica. Oglejske posesti z gradovi Gornji Grad, Vrbovec in Mozirje so bile od konca 13. stoletja fevdi v rokah lokalnih rodbin. Najvplivnejši politični sili so predstavljali grofje Vovbrški in gospodje Žovneški. Vovbrški s središčem v Mozirju so 1286 postali tudi dedni advokati benediktinske opatije, po izumrtju 1322 so jih nasledili Žovneški (od 1341 grofje Celjski). Samostan je bil 1461 priključen novoustanovljeni škofiji v Ljubljani, 1473 pa ukinjen. Gornji Grad je bil nadalje sekundarna rezidenca ljubljanskega škofa.

Metapodatki (13)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/71523
    • naslov
      • Benediktinci in grofje Celjski
      • Zgornja Savinjska dolina v srednjem veku
      • Benedictines and the Counts of Cilli
      • The Upper Savinja Valley in the Middle Ages
    • avtor
      • Miha Kosi
    • soavtor
      • Miha Preinfalk (odg. ur.)
      • Barbara Šterbenc Svetina (teh. ur.)
      • Manca Gašperšič (prev.)
      • Rok Janežič (lekt.)
    • predmet
      • Zgornja Savinjska dolina
      • srednji vek
      • Gornji Grad
      • benediktinski samostan
      • kolonizacija
      • grofje Vovbrški
      • grofje Celjski
      • odvetništvo
      • trgi
      • Upper Savinja Valley
      • Middle Ages
      • Benedictine monastery
      • Benedictine abbey in Gornji Grad
      • colonization
      • Counts of Heunburg (Vovbre)
      • Lords of Sanneck
      • lords of Sannegg (Žovnek)
      • Counts of Cilli (Celje)
      • advocate
      • market towns
    • opis
      • Celotna Zgornja Savinjska dolina je bila v začetku 12. stoletja veliko zemljiško gospostvo Bavarca Diepolda de Chagere s središčem v Gornjem Gradu. Leta 1140 ga je daroval za ustanovitev benediktinskega samostana, manjši del pa je pripadel Ogleju. Samostan je v 333 letih obstoja z obsežno kolonizacijo oblikoval kulturno krajino z ok. 750 kmetijami in urbanimi naselbinami (trgi) Gornji Grad, Ljubno in Rečica. Oglejske posesti z gradovi Gornji Grad, Vrbovec in Mozirje so bile od konca 13. stoletja fevdi v rokah lokalnih rodbin. Najvplivnejši politični sili so predstavljali grofje Vovbrški in gospodje Žovneški. Vovbrški s središčem v Mozirju so 1286 postali tudi dedni advokati benediktinske opatije, po izumrtju 1322 so jih nasledili Žovneški (od 1341 grofje Celjski). Samostan je bil 1461 priključen novoustanovljeni škofiji v Ljubljani, 1473 pa ukinjen. Gornji Grad je bil nadalje sekundarna rezidenca ljubljanskega škofa.
      • At the beginning of the twelfth century, the entire Upper Savinja Valley was a large landholding of the Bavarian Diepold de Chagere, centred in Gornji Grad (Ger. Oberburg). In 1140, he donated it for the establishment of a Benedictine monastery, while a smaller part was handed over to Aquileia. During its 333 years of existence and extensive colonization, the monastery formed a cultural landscape with approximately 750 farms and market towns of Gornji Grad, Ljubno (Ger. Laufen) and Rečica (Ger. Rietz). The Aquileian estates with the castles of Gornji Grad, Vrbovec (Ger. Altenburg) and Mozirje (Ger. Prassberg) were fiefs in the hands of local families from the end of the thirteenth century. The most influential political forces were the Counts of Heunburg and the Lords of Sanneck. In 1286, the Heunburg family, with their seat in Mozirje, also became hereditary advocates of the Benedictine abbey. After their extinction in 1322, they were succeeded by the Sannecks (from 1341, the Counts of Cilli). The monastery was incorporated into the newly established diocese of Ljubljana in 1461 and abolished in 1473. Gornji Grad continued to flourish as the secondary residence of the bishop of Ljubljana.
    • založnik
      • Zveza zgodovinskih društev
    • datum
      • 2025
    • tip
      • besedilo
    • identifikator
      • https://doi.org/10.56420/Kronika.73.3.01
    • jezik
      • Slovenščina
      • Angleščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccBySa