V slovenskem zgodovinskem spominu Ilirskega kraljestva (1816–1849) praktično ni zaznati. Reformni upravni projekt, ki naj bi nekdanje francoske Ilirske province (brez Dalmacije) združil v novo, enotno avstrijsko upravno enoto, je imel svoje zagovornike tako na terenu kot v najvišjih avstrijskih oblastnih in upravnih krogih. Cesar je bil glede projekta reorganizacije previden, v primeru Ilirije pa je bil obenem soočen z močnim odporom hrvaških stanov, ki niso nameravali prepustiti ozemelj Civilne Hrvaške na desnem bregu Save. Idejo ustanovitve Ilirskega kraljestva je zato izpeljal le delno: formalno ga je sicer razglasil, vendar z dvema samostojnima enotama – gubernijema v Ljubljani in Trstu. Kraljestvo je tako ostalo brez prestolnice in bolj ali manj zgolj črka na papirju, čeprav so v njem delovale nekatere ustanove z ilirskim imenom. Grb – zlato liburnijsko veslenico na modrem ozadju – je kraljestvo dobilo šele leta 1835. Ob sočasnem razvoju ilirskega gibanja na Hrvaškem je nastajalo nekaj zmede, a kraljestvo je kljub vsemu nadaljevalo politično povezanost slovenskih in hrvaških dežel, ki se je začela z Ilirskimi provincami.

Danes »na Iliriji« počnemo marsikaj: lahko plavamo, igramo nogomet ali skačemo na smučeh. Lahko navijamo za Ilirijo, se dobimo pri spomeniku Ilirskim provincam ali se sprehodimo po Ilirski ulici, v trgovini pa lahko kupimo šampon ali kremo za čevlje, ki ju proizvaja kemična tovarna Ilirija. Imena društev in ulic se sicer navezujejo na Ilirske province ali ilirsko gibanje, vendar se tu in tam po cesti pripelje tudi avtomobil z registrskimi tablicami, na katerih se lepo vidi zlata liburnijska veslenica.