Po ustanovitvi Katoliškega političnega društva leta 1890 in naprednega (liberalnega) Slovenskega društva leta 1891 so na napredni strani nadaljevali z očitki o gospodoželjnosti političnega katolicizma, njegovem zlorabljanju vere in brezdomovinskem značaju. Posebej so jih poudarili poleti 1891, ko je med katoliškim Slovencem in naprednima Slovenskim narodom ter Rodoljubom stekla široka kulturnobojna polemika o vprašanju, kdo na Kranjskem neti ideološki in politični prepir. Polemiko je sprožil Slovenec, ki je napredno stran obtoževal, da je nasprotnica vere (kar ni bilo res, saj so bili tudi naprednjaki katoličani), oporeka javnemu in s tem tudi političnemu delovanju duhovščine in ji ne priznava ljubezni do naroda. Na katoliški strani so jo izražali, a je, nasprotno kot na napredni, niso videli kot absolutne, saj ta pripada le Bogu. Očitali so ji odgovornost za nastali prepir. Na napredni strani so odgovornost zanj pripisovali idejnemu terorju in ekskluzivizmu katoliške, ki je postavila vero nad narod in hoče določati vse politično, kulturno in socialno življenje. Vprašanje vere in naroda je v različnih vsebinskih oblikah postalo ključno, na njegovi podlagi se je bíl boj za idejno prevlado v deželi. Z razdorom na Kranjskem je politično življenje dobilo širše razsežnosti, skozi kulturni boj pa je napredna stran stopila na pot nadaljnjega izražanja svojih idejnih in političnih prepričanj.