Med hladno vojno je Jugoslavija predstavljala stičišče vzhodnega in zahodnega bloka, kar je vplivalo na skoraj vse vidike življenja v državi. Humanitarne in solidarnostne pobude niso bile izjema. Predstavitev bo razmišljala o posebni »hibridni« naravi izbranega seznama iniciativ, ki so bile v Jugoslaviji izvedene v podporo oddaljenim trpečim. Zlasti se bo osredotočila na obdobje po nigerijski državljanski vojni in poznejši lakoti v Biafri (1968). Ti dogodki na afriški celini so splošno veljali za prelomnico v mednarodnem humanitarizmu, ki je pritegnil prej nevideno pozornost zahodnih držav. Humanitarna kriza je prinesla tudi novo vključevanje nedržavnih akterjev in novo vlogo verskih organizacij. Ne nazadnje so se mediji izkazali kot ključni akterji pri oblikovanju javnega diskurza z uporabo podob, ki so pogosto prikazovale gola telesa nemočnih otrok, žrtev lakote.

Jugoslavija, socialistična država, ni bila nikakor izolirana od zahodnega bloka. Vendar je gojila domnevno horizontalno razumevanje solidarnosti, v nasprotju s hierarhično filantropsko vizijo pomoči tretjemu svetu, ki so jo pogosto spodbujali zahodni akterji. Predstavitev bo raziskala, v kolikšni meri so različne mednarodne tendence dosegle Jugoslavijo ali bile sprejete v njej, pri čemer bo upoštevala širok spekter akterjev, vključno z državnimi in nedržavnimi akterji, mobilizacijami od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor.

Nedavne študije so pokazale obnovljeno zanimanje za solidarnostne mreže v socialističnih državah, ki so bile pogosto obravnavane kot alternativni niz vrednot, ločen od zahodnih vzorcev. Predstavitev bo razmišljala o tem, kako so različna razumevanja sočutja z globalnim jugom sobivala in bila celo prepletena v socialistični Jugoslaviji.