Članek je utemeljen na študijah hendikepa in se osredotoča na redke spomine ljudi s senzornimi ovirami o tem, kako so preživeli socialistično šolanje, bivanje v socialnovarstvenih ustanovah in kakšne so bile njihove zaposlitvene možnosti. Pričevanja so umeščena v razpravo o socialistični socialni politiki in socialnem varstvu ljudi z ovirami. Zgodovinjenje položaja ljudi s senzornimi ovirami v obdobju socializma je zahtevno, saj so razpoložljive pisne vire med letoma 1950 in 1991 pisali praviloma strokovnjaki, povezani z razvojem institucij v tistem času, perspektive ljudi, ki so v njih živeli, in njihovih svojcev pa skorajda ni bilo. Povsem je umanjkal glas tistih, ki so bili kritični do medicinsko-segregacijskega modela šolanja ljudi s senzornimi ovirami. V individualnih intervjujih so se ljudje spominjali priložnosti, ki so jih imeli na področju šolanja, življenja v zavodih, odnosa osebja v ustanovah do njih in omejitev, ki so jih doživljali na področju zaposlovanja. Razmišljali so tudi o spremembah, ki so se zgodile po menjavi političnega sistema leta 1991.