Med letoma 1947 in 1954 so Trst in njegovo okolico kot »Svobodno tržaško ozemlje« upravljale zavezniške sile. Ta povojni scenarij je bil posledica teritorialnih napetosti med Italijo in Jugoslavijo, sosednjima državama, ki sta upravljali z območjema A in B tega ozemlja. Nadzor nad tem obmejnim prostorom je sprožal vojaške skrbi, hkrati pa se je soočal tudi s pravnimi spori – razmejitvijo med zakonitim in nezakonitim gospodarstvom – ter političnimi napetostmi – ozračjem hladne vojne in pojavom zrcalne podobe ideološkega sovražnika, ki ogroža nacionalno varnost. V tem kontekstu nezakoniti tokovi ponujajo nov pristop k razumevanju preobrazb političnega prostora. Prispevek se osredotoča na tihotapljenje ameriških cigaret v Trstu med koncem štiridesetih in koncem petdesetih let 20. stoletja, zlasti na tihotapljenje iz mednarodne cone in prostega pristanišča Tangier, novega vozlišča za tihotapce v celotnem Sredozemlju.

Prispevek temelji na virih jugoslovanskih obveščevalnih služb (Arhiv v Ljubljani), ameriškega Zveznega urada za narkotike (Washington, D. C.) ter na anketah, poročilih in člankih iz italijanskega in jugoslovanskega tiska, vključno s preiskavo iz leta 1957. Predlagam pristop, ki se osredotoča na infrastrukturo, prevoz in nadzor meje, hkrati pa poudarja vlogo akterjev, vpletenih v tihotapljenje: njihovo mrežo, gibanje, poslovne cilje in odnose z državami. Prispevek skratka analizira, kako predmeti, ki krožijo v sivi coni med zakonitostjo in nezakonitostjo, vplivajo na preoblikovanje meje, povezane s sredozemskim prostorom, zaznamovanim s povojnim obdobjem, zgodnjo hladno vojno in dekolonizacijo.