Leta 1919 je Paul Valery zapisal: »Močan tresljaj je preplavil Evropo. V vsakem jedru svojega uma je čutila, da ni več ista, da ni več ona sama […] zdaj vidimo, da je brezno zgodovine dovolj globoko, da nas vse sprejme […] Vse ni bilo izgubljeno, a vse je slutilo, da bi lahko propadlo.«

Vojna in njen konec sta Evropejce naredila še posebej občutljive za teme časa, smrti in obnove. Napetosti med preteklostjo in prihodnostjo so se v različnih nacionalnih in političnih kulturah odvijale različno. Ustvarile so različne časovnosti, ki so sobivale, se prekrivale in nadomeščale. Ta medsebojna interakcija je najočitnejša v kontekstih, ko so stare imperialne politične strukture nadomeščale novoustanovljene ali temeljno premišljene nacionalne države. Predavanje reflektira različne časovnosti politike »nove Evrope« v neposrednem povojnem obdobju. Posebno pozornost posveča vlogi demokracije.