Vprašanje, zakaj se »naša samoupravna psihiatrija« ne znajde občutno bolje – torej ni dosti bolj humana – od tiste, ki jo izvajajo v kapitalističnem svetu?, je bilo vidno zastavljeno na konferenci Psihiatrija in družba, ki jo je Lepa Mlađenović, feministka in vse bolj vidna lezbična aktivistka, organizirala v beograjskem Študentskem kulturnem centru leta 1983. To srečanje – naslovljeno po feministični aktivistični pobudi Žena in družba – je razkrilo močne napetosti na področju duševnega zdravja v socialistični Jugoslaviji in pomenilo prelomni trenutek v zgodovini jugoslovanske psihiatrije. Prvič se je javno razpravljalo o političnih, družbenih in pravnih implikacijah patriarhalne psihiatrične oblasti ter jih obravnavali tudi z vidika samih psihiatričnih bolnikov. Dogodek se je zaključil z izjavo skupine psihiatrov, psihologov in drugih strokovnjakov za duševno zdravje, ki so se strinjali o nujnosti korenite preobrazbe jugoslovanskega psihiatričnega sistema. Konferenca, ki jo poskušam rekonstruirati v svoji predstavitvi, je pomenila impulz za bolj kritičen pristop k psihiatrični praksi, ki bi upošteval (domnevno) privrženost socializma enakosti, pravičnosti in človekovemu dostojanstvu. Vendar, kot se je zgodilo z drugimi emancipacijskimi dosežki socialistične dobe, bo potencial gibanja demokratične psihiatrije, ki je bil že v osemdesetih letih krhek, v naslednjem desetletju okrnjen zaradi uničujoče sile razpada Jugoslavije.