Na podlagi svoje nedavno objavljene knjige Learning from the Enemy. An Intellectual History of Antifascism in Interwar Europe (Verso Books, London 2024), je avtor predstavil študijo primera revolucionarne antifašistične skupine Giustizia e Libertà v kontekstu tridesetih let 20. stoletja. Ta skupina, ki jo je leta 1929 v Parizu ustanovil Carlo Rosselli, je izkusila izvirne načine razumevanja in nasprotovanja Mussolinijevi diktaturi, hkrati pa si je prizadevala za nove ideje o državnosti in družbi, nacionalnosti in Evropi. Posebej se je osredotočil na intelektualno izkušnjo medvojnega izgnanstva. Transnacionalne mreže s francoskimi in evropskimi intelektualci so v tem pogledu pripomogle k razpravam o fašizmu in sovjetskem komunizmu, kritičnemu pregledu marksističnega koncepta razreda ter mešanju novih oblik liberalizma in socializma. Poleg tega je razširil nekatere vidike razprav, povezanih z medvojnimi vzhodnoevropskimi izkušnjami ( in sicer imperialni zlom, kriza nacionalne države, federalizem ter dediščina ruskega populizma in avstromarksizma). Nazadnje je avtor poskušal pojasniti, kaj se je Giustizia e Libertà naučila od svojega (fašističnega) sovražnika in kako je njegova dediščina prispevala k izgradnji ustavne demokracije po letu 1945 ter k njenim posebnim načinom prepletanja politike in ekonomije ter političnih in socialnih pravic.