Leta 1774 sta Ljubljano v razmiku enega meseca prizadela kar dva velika požara. Prvi je izbruhnil konec junija v Krakovem in se razširil preko Ljubljanice v obzidani del mesta, drugi konec julija na drugi strani, v Šentpetrskem predmestju. Skorajda neobvladljivi nesreči sta pokazali pomanjkljivosti v požarni varnosti mesta in skušali potrpljenje cesarice Marije Terezije, ki je vse od začetka svojih obsežnih reform opozarjala na upoštevanje požarnih ukrepov ter zaostrovala požarno in gradbeno zakonodajo. Napredek k dvigu protipožarne ozaveščenosti med prebivalci in bolj konsistentnemu upoštevanju veljavnih požarnih redov se je pokazal šele v 19. stoletju z oblikovanjem stalnih skupin, ki so podnevi in ponoči bdele nad mestom ter se zbrale v organizirani akciji za gašenje požara.