V drugi svetovni vojni je imela nemška oblast na okupiranem slovenskem ozemlju pred seboj zelo jasen cilj – sistematsko germanizacijo okupiranega območja. Prvi načrtovani korak v tej smeri bi pomenil razlastitev in deportacijo okoli 260.000 Slovencev v Srbijo in Hrvaško, njihova mesta pa bi prevzeli volksdeutscherji iz območja celotne Jugoslavije. Nemška oblast svojega velikopoteznega načrta germanizacije zaradi nadaljnjega poteka vojne ni mogla uresničiti, kljub temu pa je več deset tisoč slovenskih prebivalcev postalo žrtev ponemčevalne politike. V obdobju od junija do septembra 1941 je okupator v Srbijo in Hrvaško poslal okoli 17.000 Slovencev, ki so pripadali slovenskemu političnemu in družbenemu vodilnemu sloju. Oktobra istega leta se je začel proces izseljevanja skupno 37.000 Slovencev in Slovenk v različna »preselitvena« taborišča in taborišča za prisilno delo v Nemčiji ali v koncentracijska taborišča. Nacistična koncentracijska taborišča so se vzpostavila že kmalu po Hitlerjevem prevzemu oblasti leta 1933, v njih pa so najprej zapirali nemške politične nasprotnike, predvsem iz vrst socialnih demokratov in komunistov. Med prvimi Slovenci so bili tja poslani koroški Slovenci (po letu 1938), po aprilski vojni leta 1941 pa tudi prebivalci iz nemškega dela slovenskega okupiranega ozemlja. Za deportacije iz tega območja je bil večinoma pristojen Gestapo Celovec, ki je imel svojo izpostavo tudi v Dravogradu (ta se je vmes preselila na Prevalje in pozimi leta 1944 nazaj v Dravograd), v nevarnosti pa so bili vsi Slovenci, ki bi na kakršenkoli način ogrožali oz. nastopali proti nacistični oblasti. Gestapo je svojo izpostavo oz. oporišče imel tudi v Slovenj Gradcu. V referatu bodo predstavljene do sedaj znane smrtne žrtve iz Koroške ter njihova pot v različna taborišča Tretjega rajha: Dachau, Auschwitz, Mauthausen, Sachsenhausen, Buchenwald in Neuengamme. Na podlagi ohranjenih pričevanj preživelih ujetnikov in ujetnic bodo predstavljeni drobci taboriščnih izkušenj, od ujetništva v zloglasnih gestapovskih zaporih v Dravogradu, življenja v taborišču, taboriščnih predmetov v Koroškem pokrajinskem muzeju, do vrnitve domov po osvoboditvi ter družbene stigme, ki so jo doživeli mnogi preživeli taboriščniki.