Članek obravnava delovanje treh kmetijskih družb na Slovenskem in opozarja, da so se v prvih letih predmarčne dobe v načinu dela še zgledovale po kmetijskih družbah 18. stoletja, od dvajsetih let 19. stoletja dalje pa so pod vplivom štajerske kmetijske družbe in njenega predsednika, cesarjevega brata nadvojvode Janeza (Erzherzog Johann), širile svojo dejavnost in člansko zaledje. Med družbami je bila le štajerska organizirana v podružnicah in je imela med člani edina tudi večje število kmetov. Družbe so se posvečale preizkušanju novih kultur, orodij in pridelovalnih postopkov, v tridesetih in štiridesetih letih pa so spodbujale še gojenje industrijskih rastlin, uvajanje umetnih gnojil in zaščito pred nalezljivimi boleznimi. Hkrati so se zavzemale za razdelitev srenjskih pašnikov in za ureditev (gozdnih) služnostnih pravic, vprašanja kmetovega družbenega položaja in zemljiške odveze pa se vse do leta 1848 skoraj niso dotikale, čeprav so posamezniki že ugotavljali, da je za učinkovito gospodarjenje tudi v kmetijstvu potrebna svoboda. Avtor sklene z mislijo avstrijskega zgodovinarja Ernsta Bruckmüllerja, da predmarčnih kmetijskih družb ne kaže ocenjevati le po neposrednih gospodarskih učinkih njihove dejavnosti. Njihov glavni pomen je bil v oblikovanju modernizaciji naklonjenega ozračja in odpiranju kmetijstva novostim. V tej luči pa so tudi obravnavane družbe opravljale pomembno modernizacijsko delo.