/
Dogodki
/
Predavanja
Retrofest 2024 - 10 Vloga odporniškega gibanja v zunanji politiki Jugoslavije
To delo avtorjev Žiga Smolič, Jože Pirjevec, Tvrtko Jakovina, Roman Kirn je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna
Datoteke (2)
Opis
Odporniško gibanje pod vodstvom Josipa Broza - Tita je imelo ključno vlogo pri oblikovanju nove zunanje politike Jugoslavije. Med drugo svetovno vojno so partizane kot glavno odporniško silo v Jugoslaviji uradno priznali zavezniki, kar jim je prineslo mednarodni ugled in postavilo temelje za prihodnje diplomatske odnose. Vprašanje narodnoosvobodilnega boja je bilo tesno povezano z idejo revolucije. Prav izkušnja narodnoosvobodilnega boja je v neposrednem povojnem obdobju, kljub podrejenosti Sovjetski zvezi, botrovala jugoslovanskim težnjam po relativno neodvisni zunanji politiki. Po razhodu z informbirojem je Jugoslavija postopoma preoblikovala svoje zunanjepolitične nazore in razvila neodvisno ter kompleksno politiko, ki je izkoriščala njen poseben položaj med Vzhodom in Zahodom v času hladne vojne.
Panel bo posvečen osrednjim fazam razvoja jugoslovanske zunanje politike: od prvih povojnih let, ki jih je zaznamovala precej bolj ognjevita zunanja politika in razhod z informbirojem, do postopne afirmacije jugoslovanske neuvrščene politike. V perspektivi "odznotraj-navzven" se bomo spraševali, kako sta ideja odpora in revolucije vplivali na oblikovanje zunanje politike – tako v sferi ustvarjanja lastne suverenosti, širitve revolucije v Evropi kot tudi v primeru aktivne podpore dekolonizacijskim gibanjem širom tretjega sveta.
V obdobju prvih povojnih let bomo analizirali nepopustljivo jugoslovansko držo na primerih tržaškega vprašanja, ambicioznih idej o preoblikovanju povojne ureditve s podporo grških komunistov in potencialni združitvi Jugoslavije z Albanijo in Bolgarijo. Kljub temu pa bo osrednji fokus razprave namenjen jugoslovanski politiki od druge polovice petdesetih let naprej, ko se je ta začela aktivno vključevati v "reševanje" vseh večjih izzivov globalne politike. Kot je dobro nakazal Josip Broz - Tito z izjavo: "Neuvrščena politika je izraz zgodovinske kontinuitete jugoslovanske revolucije," se je jugoslovanski revolucionarni naboj prelevil v globalno mirovniško misijo.
S sogovorci bomo ovrednotili pomen izkušenj narodnoosvobodilnega gibanja za jugoslovansko zunanjo politiko ter poskušali umestiti razvoj idealističnih elementov njene zunanje politike v praktične okvire njenega delovanja.
Metapodatki (11)
- identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/66262
- naslov
- Retrofest 2024 - 10 Vloga odporniškega gibanja v zunanji politiki Jugoslavije
- avtor
- Žiga Smolič
- Jože Pirjevec
- Tvrtko Jakovina
- Roman Kirn
- soavtor
- Bojan Balkovec (snem., film. mont., rež.)
- predmet
- OF
- Osvobodilna fronta
- Jugoslavija
- Oddelek za zgodovino FF LJ
- Središče za javno zgodovino
- Filozofska fakulteta v Ljubljani
- opis
- Odporniško gibanje pod vodstvom Josipa Broza - Tita je imelo ključno vlogo pri oblikovanju nove zunanje politike Jugoslavije. Med drugo svetovno vojno so partizane kot glavno odporniško silo v Jugoslaviji uradno priznali zavezniki, kar jim je prineslo mednarodni ugled in postavilo temelje za prihodnje diplomatske odnose. Vprašanje narodnoosvobodilnega boja je bilo tesno povezano z idejo revolucije. Prav izkušnja narodnoosvobodilnega boja je v neposrednem povojnem obdobju, kljub podrejenosti Sovjetski zvezi, botrovala jugoslovanskim težnjam po relativno neodvisni zunanji politiki. Po razhodu z informbirojem je Jugoslavija postopoma preoblikovala svoje zunanjepolitične nazore in razvila neodvisno ter kompleksno politiko, ki je izkoriščala njen poseben položaj med Vzhodom in Zahodom v času hladne vojne.Panel bo posvečen osrednjim fazam razvoja jugoslovanske zunanje politike: od prvih povojnih let, ki jih je zaznamovala precej bolj ognjevita zunanja politika in razhod z informbirojem, do postopne afirmacije jugoslovanske neuvrščene politike. V perspektivi "odznotraj-navzven" se bomo spraševali, kako sta ideja odpora in revolucije vplivali na oblikovanje zunanje politike – tako v sferi ustvarjanja lastne suverenosti, širitve revolucije v Evropi kot tudi v primeru aktivne podpore dekolonizacijskim gibanjem širom tretjega sveta.V obdobju prvih povojnih let bomo analizirali nepopustljivo jugoslovansko držo na primerih tržaškega vprašanja, ambicioznih idej o preoblikovanju povojne ureditve s podporo grških komunistov in potencialni združitvi Jugoslavije z Albanijo in Bolgarijo. Kljub temu pa bo osrednji fokus razprave namenjen jugoslovanski politiki od druge polovice petdesetih let naprej, ko se je ta začela aktivno vključevati v "reševanje" vseh večjih izzivov globalne politike. Kot je dobro nakazal Josip Broz - Tito z izjavo: "Neuvrščena politika je izraz zgodovinske kontinuitete jugoslovanske revolucije," se je jugoslovanski revolucionarni naboj prelevil v globalno mirovniško misijo.S sogovorci bomo ovrednotili pomen izkušenj narodnoosvobodilnega gibanja za jugoslovansko zunanjo politiko ter poskušali umestiti razvoj idealističnih elementov njene zunanje politike v praktične okvire njenega delovanja.
- THE ROLE OF THE RESISTANCE MOVEMENT IN YUGOSLAVIA’S FOREIGNPOLICYThe resistance movement led by Josip Broz – Tito played a pivotal role in shaping Yugoslavia’s new foreign policy. During World War II, the Allies officially recognized the partisans as the primary resistance force in Yugoslavia, which garnered them international prestige and laid the foundation for future diplomatic relations. The question of the national liberation struggle was closely intertwined with the revolutionary idea. It was precisely the experience of the national liberation struggle that, despite Yugoslavia's subordination to the Soviet Union in the immediate post-war period, fostered a tendency toward a relatively independent foreign policy. Following the break with the Cominform, Yugoslavia gradually reshaped its foreign policy views, crafting an independent and complex policy that leveraged its unique position between East and West during the Cold War.The panel will examine the central phases in the development of Yugoslav foreign policy. From the early post-war years, marked by a far more assertive foreign stance, through the break with the Cominform, to the gradual affirmation of Yugoslavia’s non-aligned policy. From an “inside-out” perspective, we will explore how the ideas of resistance and revolution influenced the shaping of foreign policy: in the realm of asserting sovereignty, expanding revolutionary ideals across Europe, and supporting decolonization movements across the Third World.During the early post-war period, we will examine Yugoslavia’s uncompromising stance in cases such as the Trieste question, its ambitious ideas regarding post-war reorganization through the support of Greek communists, and the potential unification of Yugoslavia with Albania and Bulgaria. However, the main focus of the discussion will shift toward Yugoslav policy from the mid-1950s onwards, when the country began to actively engage with all major challenges of global politics. As well illustrated by Josip Broz – Tito's statement, “The Non-Aligned policy is an expression of the historical continuity of the Yugoslav revolution,” Yugoslavia's revolutionary fervour evolved into a global peacekeeping mission.
- založnik
- Oddelek za zgodovino FF LJ
- datum
- 06. 01. 2025
- tip
- video
- jezik
- Slovenščina
- Srbščina
- pravice
- licenca: ccByNcSa