Članek temelji na empiričnih fragmentih, ki kažejo na načine, kako bi lahko prebirali celovitejši nabor virov z namenom preseganja striktno administrativnega ali teoretskega razumevanja meja, s tem pa osvetli vrsto drugih interakcij – dejavnikov materializacije meja. Prispevek konkretneje obravnava faze (re)materializacije slovenske južne meje od leta 2015 do danes s pomočjo njenih lastnosti in funkcij v odnosu do iregularnih migracij. Poleg fizične meje, vključno z ograjami, žicami in drugimi mejnimi tehnologijami, v obravnavo vključuje tudi vlogo državnih aparatov – mešanih patrulj, ter klasičnih upravno-pravnih vidikov – bilateralnih sporazumov, zaključi pa s primerom prisilnih kolektivnih vračanj in posledičnih smrti na meji. Anatomija meje je v tej raziskavi analizirana kot zgodovinsko-politično orodje projekta EU, tako da sooči uradni institucionalni diskurz in izkušnjo »od spodaj«. Ta vidik osvetljuje s pomočjo pričevanj ljudi na poti, poročil iniciativ za svobodo gibanja in aktivistično-novinarske mejne forenzike. Omenjeni pristop osvetljuje kompleksnost sodobnih transformacij slovenske južne meje v kontekstu migracij in elaborira stičišča med različnimi političnimi jeziki, ki prihajajo od »zgoraj« in »spodaj« v analiziranem časovnem obdobju. Z upoštevanjem perspektiv »od spodaj« članek spodbuja uporabo širšega metodološkega nabora in perspektiv preučevanja zgodovine meja, ki lahko področju mejne historiografije prinesejo nova spoznanja.