/
Dogodki
/
Predavanja

To delo avtorjev Alexa Stiller, Dušan Nećak, Zoran Janjetović, Mateja Ratej je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna
Nemške manjšine v Jugovzhodni Evropi, vključno s Sudetskimi Nemci na Češkoslovaškem ter Nemci na Poljskem, Madžarskem, v Romuniji, Jugoslaviji in drugih državah, so po drugi svetovni vojni doleteli množični izgoni in prisilne preselitve. Približno 12 do 14 milijonov Nemcev je bilo izgnanih s svojih domov, kar predstavlja eno največjih prisilnih migracij v povojnem obdobju. Te izgone so pogosto spremljali nasilje, zaplembe premoženja, internacije v taborišča, v nekaterih primerih pa tudi množični poboji. Mnogo ljudi je umrlo zaradi nečloveških pogojev med selitvami.
Ti ukrepi so izhajali iz načela kolektivne krivde, saj so Nemce kot narod dojemali kot podpornike nacistične politike. Protifašistična koalicija je izgone bodisi odobrila bodisi dopuščala, saj so želeli z njimi v povojni Evropi preprečiti nove etnične konflikte. Čeprav so se številne nemške manjšine med vojno nacificirale in podprle nemško ekspanzionistično politiko, po vojni pri teh izgonih niso upoštevali individualnih okoliščin ali vedenja posameznikov med vojno. Izgon je bil predvsem odziv na sovraštvo, ki ga je povzročila nacistična agresija.
Nemške manjšine so se po vojni organizirale, predvsem v Avstriji in Nemčiji, kjer so ustanovile številne organizacije in postale politično vplivne. Od devetdesetih let naprej so se pogledi na njihovo usodo vse bolj problematizirali. Nemčija, zlasti po združitvi, in Avstrija sta sprejeli ukrepe za finančno pomoč in odškodnine. Vprašanje odškodnin je postalo tudi predmet političnih pritiskov, ko so se vzhodnoevropske države približevale članstvu v Evropski uniji. Nekatere države so se formalno opravičile, a vprašanje usode nemških manjšin po vojni ostaja politično občutljivo.