Prispevek obravnava dolgoročno zgodovinsko krivuljo elitne kmečke družine s poudarkom na eni izmed raziskovalnih tem zadnjih dveh desetletij, namreč na botrstvu. Botrstvo je ostalo pomembna socialna institucija vse do dvajsetega stoletja, čeprav se je skozi čas njegov pomen spreminjal. Po tridentinskem koncilu je katoliško botrstvo v veliki meri postalo “vertikalno razmerje”, v katerem so otrokovi starši iskali prestižne botre ali pa so elitni ljudje izkazovali dobrodelnost do revnih s tem, da so sprejeli vlogo botrov njihovim otrokom. V devetnajstem stoletju so opazni procesi “familializacije”, ki kaže na naklonjenost izbiri botrov iz vrst sorodnikov, in družbene “horizontalizacije”, pri čemer je botrstvo vedno bolj postajalo sredstvo za krepitev socialne solidarnosti znotraj posameznih družbenih skupin (Alfani in Gourdon 2012). ). Raziskava temelji na župnijskih matičnih knjigah krstov, sodnih spisih in na družinskem arhivu. Botrstvo uporabljava kot pokazatelj ugleda in konsenza, ki ga je uživala elitna družina v domači vaški skupnosti. Hkrati bova lahko preverila, ali je spremembo pomena botrstva mogoče zaznati tudi v slovenski podeželski družbi med 17. in zgodnjim 19. stoletjem, pa čeprav na podlagi le ene družine. Predstavniki družine, ki predstavlja najino študijo primera, so bili v 18. in 19. stoletju večkrat na položaju župana, eden od njih pa je bil celo izvoljen za poslanca v avstrijskem parlamentu na Dunaju.