Prispevek skuša razbrati družbeno podobo samomora ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja, predvsem na primeru Trsta kot velikega avstrijskega urbanega centra, kjer je bil trend naraščanja samomorilnosti opazneje viden vsaj od sedemdesetih let 19. stoletja. Ob zaznavanju naraščajoče prisotnosti samomora v družbi je bilo mogoče opazovati, kaj so z različnih koncev Evrope prinašala razmišljanja o samomoru iz zadnje četrtine 19. stoletja, od Morsellijeve študije preko Masaryka do Durkheima, obenem pa, kako so diskurzi okrog samomora odstirali nekoliko širšo sliko družbe, skupaj z njenimi strahovi (pred družbenimi problemi in spremembami, ne nazadnje pa pred potencialno grožnjo imitativnega efekta, ki naj bi ga s poročanjem o samomorih ustvarjal dnevni tisk).Časopisni diskurz je običajno sledil znanstvenim objavam svojega časa, sočasna opa-žanja o množičnosti samomorov so se potrjevala skozi statistične analize in medicinske, sociološke, filozofske ter druge razprave, obenem pa so odpirala tudi mnoge druge družbene problematike, s katerimi je bilo samomor v urbanem prostoru mogoče povezati (alkoho-lizem, rast proletariata, revščina, spreminjanje vrednot idr.). Vse to je sooblikovalo javno razpravo o samomoru kot problemu moderne družbe, s poudarkom na (velikih) mestih, saj je bila problematika samomorov tam veliko bolj izrazita kot v manjših neindustrijskih mestih ali na podeželju Avstrijskega primorja.