Vprašanje samooskrbnosti kmetij je eno od pomembnejših v slovenskem zgodovinopisju o podeželju. Čeprav prevladuje mnenje, da so bile kmetije na splošno premajhne, da bi lahko zadostile prehranskim potrebam družin, o tem primanjkuje natančnih podatkov in konkretnih študij. Z namenom osvetlitve te tematike obravnavam vas Tomaj na Krasu, ki je planota in čeprav ne spada na Alpsko območje, ga skromnost obdelovalnih površin in obširnost pašnih in travniških površin približuje stanju v hribovitem svetu. Da bi lahko natančno odgovorila, v kolikšni meri so bile kmetije v Tomaju prehransko samooskrbne, sem svojo raziskavo opravila na dveh vrstah virov. Prvi vir je franciscejski kataster, s pomočjo katerega sem rekonstruirala obseg posameznih kmetij in različne vrste pripadajočih zemljišč do nivoja zemljiških parcel za leto 1822. Nato sem na podlagi sočasnega statusa animarum identificirala družinske člane, živeče na posamezni hišni številki, ter jih kategorizirala po številu, spolu in starosti. Dalje sem s pomočjo podatkov iz franciscejskega katastra izračunala donosnost posameznih zemljiških parcel in posledično kmetij. Podatki iz pogodbe o preužitku, ki opredeljuje prehranske potrebe odrasle osebe na Krasu, so podlaga za izračun stopnje prehranske samooskrbnosti posameznih kmetij. Po tej poti je bilo z rekonstrukcijami kmetij in družin, izračunom donosa in upoštevanjem prehranskih potreb mogoče pridobiti rezultate iz katerih je razvidno, v kolikšni meri so bile družinske kmetije v Tomaju prehransko samooskrbne.