Leto 1943 je bilo prvo leto med drugo svetovno vojno, ko je slovensko partizansko vodstvo upalo na hiter konec vojne. Tako so že pred italijansko kapitulacijo izvedli določeno (re)organizacijo sil in izvedli prvi večji prodor v Slovensko Benečijo. Italijanska kapitulacija je privedla do okrepitve partizanske vojske z novim kadrom, oborožitvijo in vojaško opremo, a prihod nemškega okupatorja je pokazal, da novoustanovljene partizanske enote večinoma niso bile sposobne delovati proti bolj izkušenemu sovražniku. Tako so po italijanski kapitulaciji izvedli nove (re)organizacije in vzpostavili strukturo, ki se skorajda ni spreminjala do konca druge svetovne vojne. Hkrati se je na slovenskem ozemlju vzpostavilo nekakšno strateško ravnovesje med partizani in okupatorji, kjer nobena stran ni uspela doseči prevlade.