Prispevek obravnava pripadnike slovenskega naroda – približno trideset jih je bilo – s hudimi psihiatričnimi motnjami, ki so jih nacisti poleti 1941 kolektivno preselili iz Slovenije (torej z območja nekdanje Dravske banovine) v Srbijo. To se je dogajalo v okviru projekta, s katerim je bilo v okupirano/kvizlinško Srbijo deportiranih od 12.000 do 15.000 Slovenk in Slovencev. Izgnanci, ki so predmet obravnave tega prispevka, so bili v Srbiji skrbno sprejeti in nato poslani v bolnišnico za psihiatrične bolezni v Gornji Toponici pri Nišu, za razliko od rojakov s podobnimi boleznimi, ki so jih Nemci evtanazirali kmalu po okupaciji Slovenije. Študija temelji na doslej neznanih arhivih, hkrati pa priča o drugem segmentu raznolike medsebojne bližine srbskega in slovenskega naroda med drugo svetovno vojno, ki se nista afirmirala, ker sta bila proti prevladujočim ideološkim, nacionalnim in verskim matricam.