/
Serijske publikacije
/
Retrospektive
To delo avtorjev Božidar Flajšman, Božo Repe je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna
Članek obravnava razloge, ki so v Jugoslaviji pripeljali do spremembe odnosa do partizanstva in posledično do uničevanja partizanskih spomenikov. Politične elite v posameznih republikah so po Titovi smrti skozi vrednotenje druge svetovne vojne skušale utrditi svojo pozicijo in vizijo preureditve jugoslovanske družbe. Vse, kar je bilo povezano z vrednotenjem preteklosti, je postalo predmet polemik, zaradi česar se je meja med strokovnim zgodovinopisjem in bolj poljudnimi žanri zabrisala, zgodovinopisna stroka pa vedno bolj politizirala in zapirala v republiške meje. Po prvih večstrankarskih volitvah po posameznih republikah (1990) je zgodovina ostala pomemben, ponekod tudi osrednji dejavnik v političnih bojih znotraj novonastalih držav. Na tej podlagi so se nove državne, še večkrat pa lokalne oblasti, odločale za retuširanje zgodovine, med drugim tudi z rušenjem spomenikov. Zgodovinska dejstva, kakovost, umetniška vrednost in avtorstvo najboljših umetnikov seveda niso bili faktorji, ki bi odločali o njihovi ohranitvi.