Stečaji so gospodarski pojav, ki označujejo z zakonom urejeno razdelitev premoženja bankrotiranega posameznika ali podjetja med njegove upnike, tako da si slednji porazdelijo izgube. Vse do danes veljajo za simbol gospodarskega neuspeha ter vseh finančnih in socialnih težav, ki jih prinesejo s sabo za vpletene akterje. Sodobna stečajna zakonodaja je bila v Avstro-Ogrski monarhiji sprejeta leta 1868, Kraljevina Jugoslavija pa je svoj stečajni zakonik uvedla leta 1929, pri čemer se je močno naslanjala na avstrijskega, zato je stečajni postopek ostal skoraj nespremenjen. Stečajni spisi za slovensko ozemlje pred drugo svetovno vojno so ohranjeni le delno in predvsem v arhivih v Ljubljani in Mariboru, v prispevku pa bo analiziran majhen fond stečajnih spisov, ki je v hrambi Zgodovinskega arhiva Celje. Ohranjenih je osem spisov iz obdobja med letoma 1938 in 1941. Del postopkov se zaradi premajhnega premoženja stečajnika ali nepristojnosti sodišča ni nikoli začel, preostali pa so bili razglašeni po neuspelih poskusih sklenitve prisilne poravnave. S pomočjo citatov iz spisov je predstavljen potek stečajnih postopkov, od utemeljevanja razlogov za razglasitev stečaja ter imenovanja njegovih voditeljev preko zbiranja terjatev upnikov, prodaje predmetov v stečajni masi do razdelitve denarja upnikom. Prerez obravnavanih stečajnih postopkov, četudi so podatki marsikje pomanjkljivi, nudi uvid v gospodarsko življenje zadnjih let obstoja Kraljevine Jugoslavije, ki ga je zaznamovalo okrevanje po gospodarski krizi v prvi polovici 30. let, ter primerjavo med stečaji v mestnih središčih in na podeželju.