V habsburški monarhiji je civilne pravice nezakonskih mater in otrok od leta 1811 najpomembneje določal avstrijski Občni državljanski zakonik (ODZ). Po slednjem nezakonski otroci niso imeli enakih pravic kot zakonski. Niso imeli pravice do prevzema očetovega priimka, ne pravice do dedovanja očetovega imetja, pač pa le materinega. Kljub temu je bil zanje dolžan skrbeti nezakonski oče. Vendar ostaja odprto vprašanje, do kolikšne mere se je to dokaj napredno načelo ODZ-ja uresničevalo tudi v praksi. Kako pogosto so nezakonske matere, če očetje niso hoteli sodelovati pri preskrbi otrok, iskale pravico na sodišču? In kako pogosto so potem dosegle priznanje očetovstva in izterjavo alimentov? Pričujoči prispevek bo odgovore na navedena vprašanja poskušal poiskati s pomočjo študije primera stotih ohranjenih skrbstvenih sodnih spisov, ki so nastali v okviru Okrajnega sodišča v Rakeku, Okrajnega sodišča v Ložu in Okrajnega sodišča v Cerknici med letoma 1899 in 1945, ter še nekaj civilnopravnih spisov. Tovrstna obravnava bo predvidoma presegla predvidevanja in ocene, ki jih je v obravnavanem času glede položaja neza-konskih mater in otrok podajal javni diskurz in jih je pozneje povzemalo tudi slovensko zgodovinopisje. Z analizo govora obravnavanih v sodnih dokumenzih bo predstavljeno, v kolikšni meri so bile matere in otroci deležni sistemske zaščite in predvsem kako so v povezavi s tem v različnih primerih glede na svoje pravno določene skrbniške obveznosti ravnali nezakonski očetje.

Posnetek s simpozijia Zgodovina in žensko reproduktivno telo, Ljubljana 18. december 2023