Avtor v prispevku analizira deželnozborske nastope spodnještajerskega poslanca in celjskega župana Josefa Neckermanna konec 80. in v začetku 90. let 19. stoletja, ko so nacionalna nasprotja že eskalirala in postala del celjskega (in tudi spodnještajerskega) vsakdana. V drugi polovici 80. let je slovenska stran postajala vse bolj samozavestna; od srede 80. let so v mesto vabili (slovenske) obrtnike in trgovce (ter ožili »življenjski prostor« celjskih Nemcev). Slovenci so na začetku 90. let popolnoma osvojili podeželje, spodnještajersko nemštvo, ki je bilo vse bolj prestrašeno in naglašalo, da se na Spodnjem Štajerskem odvija popolna »slovenizacija«, pa omejili na mesta in nekatere trge. Potem ko je slovenska stran leta 1889 pridobila celjski okrajni zastop in celjsko okoliško občino, je na podlagi teh uspehov skušala prodreti tudi v samo mesto, kar ji pa ni uspelo. Zato se je skoncentrirala na institucije v celjski neposredni bližini, v Celju pa konec julija 1889 kljub temu uspela odpreti Južnoštajersko hranilnico. Slovenske pridobitve pa pri celjski mestni občini nikakor niso naletele na topel sprejem.