Razprava obravnava kužno epidemijo, ki je leta 1631 z zahoda prekoračila meje vojvodine Kranjske ter priza-dela zlasti Loško dolino in Loški Potok ter vasi ob zgornjem toku reke Reke. Kot glavni vir je študiji služil stanovski registraturni protokol, v katerem naletimo na tri neposredne in več posrednih omemb širjenja nalezljive bolezni na ozemlju današnje občine Ilirska Bistrica, in sicer je med avgustom in novembrom 1631 epidemija izpričana v vaseh Zabiče, Podgraje, Kuteževo in Zemon. Kranjski deželni stanovi so širitev bolezni skušali preprečiti s postavitvijo infekcijskih straž, ki so julija najprej zasedle deželne meje, avgusta pa začele izolirati okužena območja v deželi in na položajih vztrajale vsaj do novembra. Znotraj dežele sta znani dve zapori, ki so ju vzpostavili najeti vojaki, in sicer na severozahodnem robu Loške doline in na neznanem mestu v dolini reke Reke.