Po koncu slogaštva v slovenski politiki so med ustanovitvijo Katoliškega političnega društva leta 1890 in liberalnega Slovenskega društva leta 1891 v Ljubljani na obeh idejnopolitičnih straneh poudarili svoje temeljne nazore in poglede na razvoj njunih medsebojnih odnosov. Katoliška stran je jasno povedala, da odklanja liberalizem in zahteva dosledno uveljavitev krščanskih načel v zasebnem in javnem življenju, na šolskem področju pa versko šolo na narodni podlagi. Liberalna je opozarjala na problem politične prevlade duhovščine, h kateri so po njeni oceni težili na Kranjskem. Poudarjala je, da Cerkvi ne pripada poseganje v politiko, sicer lahko pričakuje odziv na politični ravni. Liberalci so v verskih zadevah priznavali avtoriteto cerkvenih voditeljev, na šolskem področju pa so menili, da zahteve po verski šoli niso utemeljene, ker jo že zagotavlja obstoječe šolstvo. Točka razhoda obeh strani je bilo vprašanje, katera načela – katoliška ali liberalna – naj bodo temelj narodovega življenja. Z mislijo na nadaljnji družbeni in politični razvoj, učvrstitev svoje ideološke samobitnosti in njeno politično uveljavitev v boju za oblast, ki je nastopil med Slovenci na Kranjskem, so, tudi z bojnimi klici, svoja stališča močneje izrazili na liberalni strani. Zanjo je bilo merodajno ideološko razumevanje njene katoliške nasprotnice.