V večnih bojih za »vladarski tron« predstavljajo politični sodni procesi eno izmed glavnih pojavnih oblik političnega nasilja oziroma represije. Poleg izvensodnih usmrtitev predstavljajo orodje, ki je lahko zaradi »široke pahljače« posrednejših oblik instrumentalizacije vsaj tako, če ne celo uporabnejše sredstvo za obračunavanje s potencialnimi ali dejanskimi političnimi nasprotniki. Sodna dvorana kot simbolno »bojno polje« spopadov argumentov preganjanih, nasproti katerim stoji »nedotakljiv« družbeno-politični sistem, ne ponuja samo »elegantne« možnosti za odstranitev političnih nasprotnikov, temveč lahko služi tudi kot učinkovito sredstvo manipulacije na posredne subjekte sodnih procesov. Predavatelj bo – zlasti na osnovi arhivskega gradiva – obravnaval značilne oblike političnih sodnih procesov v dveh zaostrenih družbeno-političnih obdobjih »kratkega« 20. stoletja na Slovenskem, ki nam sicer postreže z bogatim naborom različnih oblik političnih sodnih procesov. Torej v obdobju med uvedbo t. i. šestojanuarske diktature leta 1929 in izbruhom druge svetovne vojne leta 1941 ter v veliko represivnejšem prvem povojnem obdobju od konca druge svetovne vojne do popuščanja politične represije v začetku petdesetih let 20. stoletja. V dvajsetih letih 20. stoletja so se politični sodni procesi na Slovenskem odvijali pred rednimi sodišči, po uvedbi šestojanuarske diktature pa se jih je začel del prenašati tudi pred izrazito politično orodje pregona političnih nasprotnikov – Državno sodišče za zaščito države v Beogradu. Glavna kategorija političnih nasprotnikov na Slovenskem v času Kraljevine Jugoslavije so bili zlasti komunisti. In ravno ta kategorija, prej preganjanih političnih nasprotnikov, je vsa »zadrževana čustva«, še dodatno razburkana v vojni izkušnji, med in po vojni sprostila tako v pozitivnem smislu (npr. obnova od vojne opustošene države), kakor tudi v izrazito negativnem. Po koncu druge svetovne vojne se, po najostrejšem izvensodnem obračunu z okupatorjem in njegovimi sodelavci, množični poboji zaključijo, glavno orodje državnega nasilja pa postanejo sodišča. Sprva pred vojaškimi sodišči, nato pred senati Sodišča narodne časti, od srede septembra 1945 pa pred rednimi sodišči so se zvrstili številni nasprotniki nove »ljudske oblasti«. Osnovni namen povojnih političnih sodnih procesov sta bila konsolidacija komunistične oblasti in obračun z dejanskimi ali zgolj potencialnimi političnimi in razrednimi nasprotniki