V tako imenovani ustavni dobi habsburške monarhije je osovraženo besedo "cenzura", ki je dišala po (neo)absolutizmu, v skladu z liberalnimi ideali zamenjal termin "tiskovna svoboda", ki je bila zagotovljena tudi z ustavo. Vendar s pomembnim dostavkom: »v mejah zakona«. To je pomenilo, da je lahko časopis svobodno izšel, ne da bi uradniki njegovo vsebino prej pregledali, pri čemer je zakon določal, da je treba policiji in državnemu tožilstvu poslati obvezen izvod takoj, ko se prične njegova distribucija. Zatem so imeli policijski organi oziroma tožilstvo možnost, da natisnjene izvode zasežejo, če so menili, da je prišlo do storitve kaznivega dejanja s pomočjo tiska. Temu je skoraj vedno sledila sodna potrditev zaplembe. Kmalu se je izkazalo, da je tisk v Avstriji dejansko prepuščen na milost in nemilost vsakokratni vladi. V opisanih razmerah so bili slovenski časopisi, ki so izhajali na območju Deželnega sodišča Ljubljana, posebej na udaru. Urednik Slovenskega naroda, Josip Jurčič, je na eni od sodnih obravnav izjavil: »V Ljubljani je posebna in druga justicija, nego drugod v Avstriji … taka tiskovna svoboda je vendar največja satira.« Iz tiskovnih primerov, ki so se ohranili v pravosodnih fondih Arhiva RS, lahko razberemo, kakšen je bil odnos vsakokratne vlade do političnih zahtev Slovencev oziroma česa vlada ni želela, da bi slovenski bralci izvedeli.