Postnapoleonska doba je s sklicem dunajskega kongresa postavila nove temelje evropske politike in diplomacije. Varovanje teh temeljev naj bi zagotovila predvsem Sveta aliansa kot zavezništvo med avstrijskim, pruskim in ruskim vladarjem. Predvsem različna revolucionarna vrenja, ki so se pojavila na začetku dvajsetih let 19. stoletja, pa so to zvezo postavila pred velike izzive. Tako je izbruhu revolucije v Španiji jeseni 1820 sledil izbruh revolucije v Kraljestvu obeh Sicilij. Kralj Ferdinand I. je v želji po zatrtju revolucije za pomoč zaprosil Sveto alianso, ki se je konec leta 1820 zbrala v Opavi, temu pa je v začetku leta 1821 sledil kongres v Ljubljani. Nanj sta pripotovala tako avstrijski cesar Franc I. kot tudi ruski car Aleksander I. Sveta aliansa je nato na kongresu kljub nasprotovanju Velike Britanije in Francije sprejela sklep, ki je dal avstrijski vojski dovoljenje za posredovanje proti italijanskim revolucionarjem. Pri sprejetju tega sklepa je imel odločilno vlogo avstrijski zunanji minister Klemens von Metternich, ki je veljal za sivo eminenco Svete alianse. S sprejetjem sklepa o posredovanju proti revolucionarjem pa se kongresno dogajanje še ni končalo, saj je pomladi 1821 v Ljubljano prispela vest o izbruhu revolucije v Grčiji, Vlaški in Moldaviji proti osmanski nadvladi. Tedaj je predvsem del ruske diplomacije zastopal stališče, da mora Sveta aliansa priskočiti na pomoč vstajnikom. Toda Metternich je takšnemu posredovanju nasprotoval in s svojimi diplomatskimi spretnostmi prepričal tudi ruskega carja. V dvestoletni perspektivi slovenskega zgodovinopisja je bil ljubljanski kongres z izjemo študije dr. Vladimirja Baltazarja Šenka deležen izjemno malo pozornosti. Slednja je bila v veliki večini usmerjena predvsem v raziskavo družabnega vidika kongresnega dogajanja in manj diplomatsko-političnemu pomenu kongresa. Šele v času obeležitve 200. obletnice kongresa pa je pridobil z izdajo dveh knjig in organizacijo mednarodnega simpozija ljubljanski kongres ustrezno mesto v slovenskem zgodovinopisju.