Josip Jurčič (1844–1881) velja za prvega pomembnega slovenskega pripovednika, kar mu je prineslo status in slavo slovenskega literarnega klasika. Prvenstvo ima na več področjih: je avtor prvega slovenskega romana (Deseti brat, 1866), prvega slovenskega zgodovinskega romana v obliki feljtona (Ivan Erazem Tattenbach, 1873) in prve slovenske zgodovinske tragedije (Tugomer, 1876). Ustvaril je generativni tip turške povesti in velja tudi za začetnika kmečke povesti. V kulturni zgodovini mu pritiče prvenstvo tudi na področju časnikarstva, saj je bil prvi slovenski poklicni novinar in urednik. Liberalski časnik Slovenski narod je urejal približno deset let in ga preselil iz Maribora v Ljubljano, deželno središče Kranjske. Kljub dnevni časnikarski in uredniški raboti ni nehal literarno objavljati. V zadnjem desetletju svojega življenja je pisal kratke pripovedi (Lipe, Pipa tobaka, Telečja pečenka, Vrban Smukova ženitev) in romane (Doktor Zober, Med dvema stoloma ter Cvet in sad), dokončanje tragedije o Veroniki Deseniški pa mu je prekinila prerana smrt v začetku maja 1881. Navdihoval se je ob pripovedni privlačnosti Walterja Scotta, ni pa mogoče spregledati njegove zavezanosti domači zgodovini, ljudskoprosvetni pripovedni tradiciji Christopha Schmida in literarnemu programu Frana Levstika.