Ko se je konec osemdesetih let v Avstriji in tudi zunaj nje razplamtela razprava o tem, kako se soočiti s preteklostjo in njenimi narativi, je bilo v središče diskusije postavljeno tudi (institucionalno) izobraževalno delo oz. šolski pouk kot osrednji posrednik zgodovinskopolitičnih in družbenopolitičnih vsebin in vprašanj. Od takrat se znanstveniki in znanstvenice, pedagogi in pedagoginje ter didaktični strokovnjaki in strokovnjakinje ukvarjajo z vprašanjem, kako lahko in kako je treba oblikovati pouk o zgodovini in njenih pripovedih tako, da je zanimiv in privlačen za mlajšo generacijo. Čeprav je bila ta razprava sprva omejena samo na področje srednje- oz. višješolskega izobraževanja, že nekaj desetletij obstaja široko soglasje o tem, da je mogoče prve temelje za obravnavanje zgodovine in spominjanja postaviti in obdelati tudi že na osnovnošolski stopnji. Pričujoči članek obravnava tako teoretična kot tudi pedagoškopraktična vprašanja o poučevanju o preteklosti in spominskih kulturah z mladimi učenci in učenkami.